junakovo moč, kraljevo zmagoslavje ali na sijajno dejanje božanstva. V igri tekmujočih svetišč vsaka zmaga zase terja, da se je spomnijo v tradicionalni pripovedi, ki je paradigma, nujna za to, da se lahko izrazi prava beseda, lógos Resnice.33 Ne potovanje Argonavtov, ne Sončni voz in ne Kronosov grad niso iz polja »mita«. Nasproti svojskosti poetičnega lógosa označuje pomnoženi in razpršeni »mit« zgolj govorice, ki ogrožajo besedo pohvale in pomenijo glas zavisti, ki ovira prikaz Resnice. Pindar na dveh mestih trikrat uporabi besedo mit, in sicer v zvezi z Odisejem, ko si ta prisvoji Ajantov ugled. Najprej pri osmi izmed Nemejskih od,34 ko naj bi Ajant, najpogumnejši Grk in Telamonov sin, dobil Ahilovo orožje, vendar je na tajnem glasovanju izbran Odisej. Varljivemu goljufu pripade največji del časti, Ajant pa se vrže na svoj meč in utone v pozabo. Vsega je kriva iluzornost Besede, kot pravi Pindar, strašna Párfasis, spletkarka, zlovešča kuga. Párfasis se giblje po ovinkih, obdana z lažnimi zgodbami, lažnivimi miti,35 podla kot Odisej, ki hoče zapeljati in zvabiti plen v svojo mrežo. Miti, ki spremljajo iluzornost in iluzijo Besede, so zapeljive zgodbe: po ovinkih in zapletenih poteh besed brez skritih pomenov izvajajo nasilje nad sijajem zaslug. Nevarni so in še bolj se jih je bati, ker delujejo tako, da pohvalo speljejo v korist čudnih, neznačajnih junakov, ki pohlevno bivajo v senci, kamor jih je potisnila naravna povprečnost. V neki drugi, sedmi med Nemejskimi odami36 Pindar ne samo opozori na Odisejevo sramotno dejanje in nezasluženo slavo, temveč zanju celo neposredno obtoži čarobno