Govorim in razumem in berem s svojim vred štiri jezike in domnevam, da sem se deloma zato odločil, da bom postal prevajalec in tolmač na kongresih, zborovanjih in srečanjih, zlasti političnih in včasih na najvišji ravni (ob par priložnostih sem bil tolmač med državnima voditeljema no, kakšen je bil le predsednik vlade). Domnevam, da sem zato nagnjen k temu (tako kot Luisa, ki se ukvarja z istim poklicem, le da si ne deliva ravno istih jezikov in ona ni tako vpeljana vanj ali se z njim manj ukvarja, in zato njeno nagnjenje ni tako izrazito), da hočem razumeti vse, kar se izgovori in doseže moja ušesa, tako pri delu kot zunaj, pa čeprav od daleč, čeprav v enem neštetih jezikov, ki jih ne poznam, čeprav v nerazločnih mrmranjih ali nezaznavnih šepetih, čeprav bi bilo mogoče bolje, da jih ne bi razumel, in čeprav izgovorjeno ni izgovorjeno zato, da bi slišal jaz, ali je celo izgovorjeno samo zato, da tega ne bi prestregel. Lahko se izklopim, a samo ob posebnih priložnostih, ko nimam odgovornosti, ali pa z velikim naporom, in zato sem včasih vesel, da so mrmranja res nerazločna in šepeti nezaznavni in da je toliko jezikov, ki so mi tuji, in iz njih ni mogoče sklepati na pomen, kajti tako si odpočijem. Kadar vem in se prepričam, da ni nobene možnosti, da ne morem razumeti, naj si še tako želim in poskušam, takrat sem miren in nebrižen in počivam. Ničesar ne morem storiti, nič ni v mojih rokah, nemočen sem in moja ušesa počivajo, moja glava počiva, moj spomin počiva in tudi moj jezik, nasprotno pa se, kadar razumem, ne morem izogniti samodejnemu in miselnemu prevajanju v lastni jezik in večkrat (k sreči ne zmeraj, morda ne da bi se zavedal) celo v mislih prevajam v katerega izmed treh drugih jezikov, ki jih govorim in razumem, če do mene prihajajo besede v španščini. Pogosto prevajam tudi kretnje, poglede in gibe, to je nadomestilo in navada, in zdi se mi, da celo predmeti nekaj povedo, ko se povežejo s temi gibi, pogledi in kretnjami. Kadar pa ne morem storiti ničesar, poslušam glasove, za katere vem, da so artikulirani in imajo pomen, a jih vseeno ne znam razbrati: ne zazvenijo posamično in ne oblikujejo enot. Pri delu je to za prevajalca največje prekletstvo, da zaradi nečesa (nemogoča izgovorjava, usmiljenja vreden tuj naglas, huda lastna raztresenost) ne more ne razločevati ne izločati in izgublja rdečo nit in se mu zdi vse, kar sliši, enako zmes ali tok, pri katerem je vseeno, ali ga oddajamo ali ne kajti bistveno je, da prepoznaš posamezne besede, tako kot ljudi, če se hočeš z njimi družiti. A to je, kadar se ne pripeti pri delu, tudi njegova največja tolažba: samo takrat se lahko povsem sprosti in ni mu treba biti pozoren, niti prežati, in užitek najde v poslušanju glasov (nepomembni šumot govorjenja): ne le, da ve, da se ga ne tičejo, ampak tudi, da ni usposobljen ne za tolmačenje, ne za prenašanje, ne za zapominjanje, ne za zapisovanje, ne za razumevanje. Še za samo ponavljanje ne.