Stvari v umetnosti so v času pred I. svetovno vojno potekale tako hitro, da so si gledalci komaj utegnili zastaviti vprašanja in se do njih opredeliti, že so umetniki pred njih postavili nove, še bolj pereče izzive. Zdi se, da so ustvarjalci kar tekmovali, kdo bo vsaj za kakšen mesec ali teden dni prevzel vodilno vlogo v strnjeni vrsti avantgardnih sprinterjev. Vojna se je zdela kot črn, poletni nevihtni oblak, ki grozi, da bo iz njega ob grmenju in bliskanju silovito deževalo in bodo padavine ohladile pregreto ozračje, a vse skupaj ne bo trajalo dolgo. Nihče ni verjel, da se iz kratkotrajne nevihte lahko razvije večletno surovo in brezumno klanje. Mnogi umetniki so v vojno prostovoljno vskočili iz različnih razlogov; nekateri iz domoljublja, drugi nasprotno iz nelagodja nad lastno domovino in stanjem duha, tretji, ker so verjeli, da bo vojna odpravila nakopičene socialne in politične probleme. Ko se je spopad zavlekel in je vse več ljudi (tudi umetnikov kot so bili Franz Marc, August Macke ali Umberto Boccioni) za vedno obležalo v strelskih jarkih ali pa so se iz njih vrnili kot telesni in duševni invalidi, se je tek avantgardnih umetnikov vse bolj spreminjal v besen upor proti tradiciji, temeljnim vrednotam družbe kapitala in vanjo vpetemu umetniškem trgu. Gnus in upor, ki je vrel v glavah avantgardnih umetnikov, se je jasno odrazil v umetnostnem gibanju, ki si je svoje ime nadelo po — če naj verjamemo izjavam protagonistov — naključno izbrani besedi iz slovarja: dada.