je Apollinaire o njem trdil, da je umetnik, ki bi mu Michelangelo priznal, da je genij, in ga je izenačil z Rembrandtom. Leta 1913 pa je dodal: »Novorojenček je, ki dela red v vesolju za svojo osebno rabo, pa tudi zato, da si olajša odnose s sebi podobnimi. Njegovo naštevanje dosega razsežnosti epopeje, in če bo nastopil red, bo izbruhnila tragedija.« Podobno kot je s tem Picassu določil mesto, ki mu ga priznavamo še danes, je takrat pravilno označil tudi Matissa. Prepoznal ga je kot najpomembnejšega mojstra, ki je osvobodil barvo njenih reprezentativnih funkcij. Ni se trudil posnemati narave, temveč je to, kar je videl in kar je čutil, izrazil s samim materialom slike, tako kakor pesnik uporablja besede iz slovarja, da z njimi ponazori isto naravo in ista čustva. Zanj je bil eden redkih umetnikov, ki so se popolnoma osvobodili impresionizma. Leta 1969 je Harry Buckley priredil za tisk svojo doktorsko disertacijo Guillaume Apollinaire as an Art Critic. V njej je navedel glavna izhodišča Apollinairove kritike, med njimi posebej zavrnitev neposrednih polpreteklih slogov, utemeljevanje nove tvornosti, poudarjanje umetnikove svobode in subjektivnosti ustvarjalnosti ter popolno zaupanje v učinkovitost umetnosti. Kolikor dopušča prostor, smo večino teh načel tudi tu že označili. Dotakniti pa se moramo še zadnjega, ki ga omenja Buckley in se zdi morda najpomembnejše za usodo umetnosti nasploh. Apollinaire je suvereno zavračal kakršnekoli organske ali premočrtne koncepte umetniškega ustvarjanja in koherentnega razvoja. Dosledno je zagovarjal spontanost, nestabilnost, prehodnost, gibljivost, prilagodljivost in druge relativne dejavnike, ki zagotavljajo nepredvidljivost umetnosti na njenih poteh in (vsaj navideznih) stranpoteh. Njegov ideal je sicer bila čista abstrakcija in verjel je, da bo avantgarda tako pogumna, da jo bo dosegla. S tem bodo presežena vsa tista minula prizadevanja, ki so se poskušala oddaljiti od realizma. Menil je, da so fovizem,