V tem odnosu lovcev do posvetnih dobrin je nekaj jasnega in pomembnega. Iz notranje perspektive te ekonomije se zdi napačno reči, da so potrebe »okrnjene« in želje »zatrte«, ali celo, da je pojem bogastva »omejen«. Taki izrazi vnaprej implicirajo ekonomskega človeka, lovca, ki se bori proti svoji lastni šibki naravi, ta pa se končno podredi kulturni zaobljubi revščini. Te besede implicirajo odrekanje pridobitništvu, ki se v resnici nikdar ni razvilo, zatiranje želja, ki se nikdar niso oblikovale. Ekonomski človek je buržoazni konstrukt – kot je dejal Marcel Mauss, »in tako kot moralni človek ni za nami, temveč pred nami«. Ne gre za to, da so lovci in nabiralci obrzdali svoje materialistične »vzgibe«; iz njih kratko malo niso nikoli naredili institucije. »Še več, če je velik blagoslov to, da si osvobojen velikega zla, so naši divjaki [ljudstvo Montagnais] srečni; kajti tirana, ki mnogim našim Evropejcem prinašata pekel in mučenje – v mislih imam častihlepje in lakomnost –, v njihovih velikih gozdovih ne vladata…; zadovoljni so namreč z golim življenjem in med njimi ni nikogar, ki bi se za bogastvo prodal hudiču.«33