Če bi vse skupaj do konca poenostavili, bi tudi politične boje v postsocialistični Sloveniji lahko zvedli na spore med omenjenimi tremi tipi veseljakov pri čemer bi avtor samega sebe malce samovšečno uvrstil med trpežne, pomladne ideologe pa med nostalgične veseljake (veseljakov tretjega tipa, ki po svoji mentaliteti sumljivo spominjajo na komuniste v njihovih najboljših časih, je pri nas na srečo dovolj malo, da jih je za zdaj mogoče dati v oklepaj). Seveda pa bi bila tako poenostavljena slika v temelju zavajajoča in to ne samo zato, ker je naše politično življenje vseeno malce bolj zapleteno od običajnih gostilniških prepirov, ampak predvsem zaradi tega, ker je bil padec berlinskega zidu posledica daljnosežnih procesov, ki so v temelju pretresli in postavili na glavo ves planet, socializem pa je kot najmanj prožna družbena ureditev za svojo neprilagodljivost zgolj plačal daleč najvišjo ceno. Za razliko od splošno sprejetega prepričanja sam namreč ne verjamem, da je berlinski zid padel le zato, ker so vzhodnoevropejci končno imeli dovolj kršenja človekovih pravic in omejevanja političnih svoboščin: slednje se je na našem koncu sveta pod takimi ali drugačnimi režimi itak počelo skoraj vse dvajseto stoletje, pa to s častno izjemo peščice izobražencev vse tja do osemdesetih let ni resneje motilo skoraj nikogar. Za padec berlinskega zidu je bilo po mojem veliko bolj odločilno to, da smo vsi skupaj postali prepričani, da se je pri nas čas ustavil in da je življenje nekje drugje: ta več kot pravilni občutek, da povprečni človek na Zahodu živi bistveno bolje kot povprečni prebivalec evropskega vzhoda, spoštovanje človekovih pravic pa je zgolj eden od pomembnejših pogojev za dosego boljšega življenjskega standarda, se je še bolj utrdil s spoznanjem, da je Sovjetska zveza na vsej črti izgubila oboroževalno tekmo z Ameriko, saj se je pokazalo, da ima zanjo kratko in malo premalo denarja in tehnološkega znanja. Slednje ni načelo le samozavesti tudi najtrših komunistov, ampak je partije na oblasti naredilo bistveno bolj dovzetne za gnev lastnih državljanov, tako da je bil socializem, za časa Stalina strah in trepet tako imenovanega svobodnega sveta, na koncu videti kot brezzobi in papirnati tiger: pihneš in že ga ni več.