Veliki zmagovalec misli drugače. Na dan, ko je parlament potrdil njegovo vlado, smo praznovali petnajsto obletnico padca Berlinskega zidu. Ko so pred petnajstimi leti Nemci rušili zidake, je Janez Janša ravno prišel iz zapora in je urejal tednik Demokracijo. Premier Janez Janša se je v svojem govoru v parlamentu spomnil tistega zgodovinskega dne. »Do velikih korakov, narejenih danes, nas je pripeljalo veliko naporov, ki so omogočili Sloveniji, da je petnajst let po padcu Berlinskega zidu in trinajst let po osamosvojitvi natančno tam, kamor spada, glede na vrednote, ki jih v veliki večini delimo njeni prebivalci.« Prej Slovenija očitno ni bila na pravi strani. Janševi metafori o padcu Berlinskega zidu je treba posvetiti nekaj pozornosti. Enkrat jo je že uporabil, bilo je točno pet let pred njegovim zmagoslavjem. Leta 1999 je na mednarodnem simpoziju SDS dejal, da je veliko obljub v nekdanjih totalitarnih državah ostalo neizpolnjenih in da se še vedno ni končala »dolga in vijugasta« pot razgradnje totalitarističnih sistemov. Trditev naj bi bila takrat veljala tudi za Slovenijo, država se je po Janševem mnenju leta 1999 spoprijemala s tipičnimi težavami postkomunizma, nekatere med njimi naj bi bile še posebej izrazite. Istega leta je Janša na portoroškem kongresu SDS dejal, da je Berlinski zid padel brez strela, da pa v Sloveniji še zmeraj delujejo balkanski politični vzorci. Opozicijski lider Janša je torej metaforo padca Berlinskega zidu uporabil za ponazoritev prelomnega procesa, ki še ni končan, ko je postal predsednik vlade, pa je mnenje spremenil. S prihodom nove oblasti se je rušenje zidu končalo, zadnje opeke so bile razbite, desetletja podlage pozabljena in hladna vojna končana. V Sloveniji je posijalo pomladno sonce.