Trda buča. Dokazano. In to večkrat. Pleša je verjetno pripomogla k temu, da si je utrdil lobanjske kosti. In da na vse težke trenutke reagira z glavo... tako kot ponosni pamplonski biki. Na drugi strani imamo enako trdo bučo, ki meri v višino skoraj dvesto centimetrov. Verjetno je zaradi nadpovprečne višine tudi nadpovprečno neroden. To so večkrat občutili napadalci italijanske A-lige, ko jih je dvometrski branilec skušal ustaviti z vsemi razpoložljivimi sredstvi. Mestnima tekmecema Ševčenku in Inzaghiju je že večkrat skušal pustiti tetovažo svojih nogometnih čevljev na rebrih in na trebuhu. Včasih mu je to celo uspelo. Morda se je Ševčenko zaradi tega izselil iz Milana: strah pred trdo bučo je postajal neznosen. Materazzi in Zidane, trdi buči, a brez strahu. Svoje frustracije in jezo oba rada izlivata na nogometnem igrišču. Trda buča jima pri tem pomaga. Zidane si je v karieri nabral celotno zbirko rdečih kartonov, Materazzi je pred kakim letom po tekmi nasprotniku razbil nos in dobil zato večmesečno prepoved igranja. Trdi buči sta v berlinskem finalu stali ena proti drugi. Pomislite, kaj bi bilo, ko bi se obe trdi buči v Berlinu srečali leta 1989, bi Berlinski zid padel v par minutah. Pa niti buldožerjev ne bi bilo treba. Zidane - Materazzi 3-2. Tako bi lahko označili njun dvoboj na daljavo. Ne gre za nogomet, ampak za nogometno sodišče. Zaradi neljubih dogodkov med finalom SP-ja si je Zidane prislužil tri kola prepovedi, Materazzi pa dve. In seveda... italijanska javnost je vzrojila, da kako si mednarodna nogometna sodna oblast dovoli take spodrsljaje, češ da bi moral biti Zidane kaznovan mnogo huje od italijanskega branilca. Prikritih psovk čez disciplinsko komisijo Fife je bilo še in še. Sam