Čeprav je dr. Marjan Drnovšek, slovenski zgodovinar in arhivist, ta čas zagotovo eden najboljših poznavalcev slovenskega izseljenstva, za svojo knjigo Usodna privlačnost Amerike (izšla v zbirki Korenina, Nova revija 1998) skromno pravi, da je le droben kamenček v mozaiku fenomena slovensko izseljenstvo, je treba najprej povedati, da je to vse pozornosti vredno in z velikim trudom napisano knjižno delo. Njegova največja moč je v posredovanju avtentičnega pričevanja izseljencev samih. O Ameriki in slovenskih Amerikancih sicer že imamo nekaj dragocenih pričevanjskih del (Jurij Trunk: Amerika in Amerikanci, Jože Zavertnik: Ameriški Slovenci), ki pa so zastavljena drugače, v njih je v ospredju osebno videnje avtorjev. Dr. Drnovšek bralcu spregovori skozi dokumentirana pričevanja izseljencev samih. V ta namen je prebrskal vse dostopne arhive, pri potomcih izseljencev ali celo na bolšjem trgu pa iskal pisne vire, ki so, četudi še tako nepomembni in osebni, prikazani v celoti pokazali kar najbolj avtentično podobo naših ljudi. Med njimi jih je bilo izjemno veliko s širše Dolenjske, ki so šli s trebuhom za kruhom v deželo svobode in tisočerih možnosti - v usodno privlačno Ameriko. V veliki večini so bili to preprosti ljudje, ki jih je na pot pognala osebna materialna stiska, izkazali pa so se tudi s pogumom pri tveganju in s trdoživo slovensko odpornostjo in prilagodljivostjo. Slovenski izseljenec ni znal v Ameriki ceniti le belega pšeničnega kruha, ki ga doma skorajda ni poznal, ampak je začel ceniti tudi osebno svobodo in enakost med ljudmi, ko mu ni bilo več treba, kot pravi v pismu belokranjski izseljenec, s klobukom v roki stati pred državnim birokratom, ko je uveljavljal svoje elementarne človekove pravice.