Približno tako je o tistem 5. maju pred dvainpetdesetimi leti, ko so nemški bombniki grobo posegli v življenje Dragatuša in njegovih prebivalcev, zapisala Cita Matkovič. Rojena je v tem kraju, v Cestnikovi družini, ki je dala več besednih in likovnih ustvarjalcev. Tudi Cita, čeprav je ostala v Dragatušu kot žena, gospodinja, mati in babica, je nagnjena k leposlovnemu in likovnemu izražanju. Ko sem jo pred dnevi obiskal v Dragatušu, mi je pripovedovala o svojem delu. Vse ji pač rodi spontano, ker sama tako čuti ali ker jo k temu spodbudijo drugi. Zdaj se ji utrne otroška pesmica, zdaj zapiše zgodbo, ki ji je globlje segla v srce, zdaj se prepusti svoji domišljiji in čustvom. Včasih je tudi slikala. Veliko tihožitij in belokranjskih motivov v olju in drugih tehnikah so ustvarile njene roke in mnogo jih je odrajžalo v širni svet z belokranjskimi izseljenci kot njihova trdna vez z domovino. Zaradi zdravstvenih razlogov zdaj ne slika več, piše pa še. Velika spodbuda za njeno ustvarjanje sta bila njena vnučka Jure in Ana. Ko je pazila nanju, jima je pisala otroške pesmice in zgodbice. Čeprav sta dorasla in ne potrebujeta več babičinega varnega zavetja, ju še vedno spremljata zvezka s temi zapiski, ki jima jih je poklonila babica. Ti zapiski so seveda intimna stvar vsakega posameznika, Cita pa razmišlja tudi o tem, da bi vsaj del svojega besednega ustvarjanja zbrala in publicirala. Tako bi tudi širša javnost zvedela, kaj se dogaja in snuje v prijazni belokranjski vasi Dragatuš, saj je Cita, lahko bi rekli, tudi neke vrste njen kronist.