Že samo tulipanov obstaja več kot stotero vrst, ki med seboj tekmujejo s svojimi ljubko in različno naslikanimi barvami in se potegujejo za lepotno nagrado. Eden stoji v živordeči noši in tako rekoč žari od vneme, da bi prekašal svoje barvne tovariše v rdečici. Česar mu druga vrsta ne bo nikoli priznala, temveč hoče v svojem žlahtnem škrlatu veljati za kneginjo med rdečimi, medtem ko je tisto, ki stoji zraven nje, pripravljena priznati le kot nekakšno spremljevalko. Temu ugovarja rjavkasto rdeča vrsta in se ima v svojem purpurju za kraljevsko cvetlično visočanstvo. Rdeče in belo progasta se posmehuje njeni domišljavosti kakor slabemu zmagoslavju mlade kmetice, ki meni, da s svojimi rjavimi lici prekaša vse lepotice: in se izdaja za diadem, sestavljen iz rubinov in biserov; ali za knežjo nevestino obleko iz zlatega in srebrnega okrasja. Tista v barvi jutranje zarje bi rada, da bi druge imeli le za nočne zvezdice, njo pa za zarjo med rožami. Zlatorumena si domišlja, da je toliko imenitnejša, kolikor je sonce v svojem sijaju višje od drugih luči sveta. Modro, rdeče in belo lisasta vrsta se hvali kot redkost in poseben dragulj vrta ter meni, da bo pridobila najbolj naklonjene poglede prijateljev rož. Beli je njen cvetoči sneg bolj všeč kot vse pisane barve; njene sorodnice se ji zdijo našminkane, ona pa ljubi blišč čiste nedolžnosti in iskrenosti.