kletstva«, sem hitro pobral nekaj primerkov in jih spravil v plastično škatlico ter se odpravil nazaj, da bi ujel še kakšno postrv. Poizkusil ujeti! Predstavljajte si, da na približno 200 m, kjer mečete muho preko skakajočih postrvi, te niti enkrat ne zagrabijo tvoje vabe. Tako hudo je bilo. Ena majhna, še dokaj neumna postrv, mi je nato rešila jutro, ko je prijela na mojo malo črno suho muho. Njeno grlo pa je bilo polno »jutranjega prekletstva«. Zamudil sem vstajenje večera. Namesto tega sem odšel domov in preveril svojo referenčno knjigo. In res, tu je bila opisana vrsta »ribiškega prekletstva«, ki je prevzela moje jutro, vendar je bila ta muha največkrat najdena v relativno malem številu rek in še to redkokdaj v tako velikem številu. Nato sem se odločil, da zvežem nekaj imitacij te muhe, pri čemer mi je pomagal »model«, ki sem ga zjutraj ujel. Telo je bil trnek št. 18., tri repke so predstavljale mike modro sivorjavega perja. Za beli trebuh muhe sem potrgal mike iz belega perja in jih ovil okoli trnka; to je naredilo lepo oblikovan trebuh. Trije ovoji pavovih peres so naredili kar se da realističen prsni koš. Za krila sem izbral dva bela konca perja. Sive noge žuželke sem nadomestil z napetim sivo-rjavim perjem. Ko sem imel navezanih cel ducat takih muh, sem se odpravil v posteljo. Zbudil sem se že, preden mi je zvonila budilka. Ko je cerkveni zvon odbil četrto uro zjutraj, sem bil že ob reki z mojimi novo navezanimi »jutranjimi prekletstvi«. Ni mi bilo potrebno dolgo čakati. Kot prejšnji dan so v polovični svetlobi zore mušice začele leteti, postrvi pa se dvigovati iz svojih zatočišč. Opazil sem še posebej veliko vrelišče rib malo naprej po toku, bile so