Oblivijon, kot razumemo iz avtorjevega zapisa v spremnem materialu, pomeni pozabo, uspavan spomin, ki je vpisan v človeško civilizacijo in katerega drobce avtor predstave Ivan Peternelj izlušči in jih uprizarja s še štirimi plesalci: Primožem Bezjakom, Mašo Kagao Knez, Barbaro Kukovec in Sabino Schwenner. Rdeča nit, ki povezuje z zatemnitvijo ločene prizore, je evolucija, ki poteka od enega začetnih prizorov, v katerem se pet plesalcev iz stadija na tleh spodvitih teles, nekakšnih bub, izvije v stoječa bitja, do prizorov z velikim belim jajcem, ki ga na kupu belega, svetlikajočega se parafina izvali nekakšna pra-mati (Barbara Kukovec). Ta ima v nadaljevanju predstave vlogo nosilke življenja; tudi zelo dobesedno, denimo v prizoru, ko z jajcem na glavi vodi sprevod karnevalsko našemljenih bitij. V abstraktno čistem scenskem prostoru (Ema Kugler) je dogajanje osredotočeno na velikem rdečem parafinskem krogu sredi prizorišča – življenjskem krogu, nemara? -, medtem ko se v ozadju za prosojnim »ekranom« menjajo projekcije, ki asociirajo na epruvetske oploditve.