Leta 1649 je izšla pripovedka Voyage dans la Lune (Potovanje na Luno) Cyranoja de Bergeraca, ki velja za prvo znanstvenofantastično pripovedko. A neupravičeno, saj je približno deset let prej izšla novela Človek na Luni, ki jo je leta 1638 napisal Domingo Gonsales pod izmišljenim imenom škof Francis Goodwin iz Anglije. Pa tudi on ni bil prvi, saj je podobna pripoved izšla že leta 160 našega štetja. Vse obravnavajo enako temo. Obstajala naj bi posebna vrsta labodov, imenovana gansas, ki naj bi se vsako leto selila ne le v tople kraje, ampak kar na Luno. Labodi vrste gansas naj bi živeli le na otoku sv. Helena. Zanimivo je, da je o teh labodih pisal že starogrški zgodovinar Herodot. Danes vemo, da teh živali ni. Prav tako smo lahko skeptični do zgodb o posebnih angleških goskah. Veliko dokumentov iz srednjeveške Anglije govori o drevesih, ki rastejo le na severu Škotske in na Orchadih (verjetno otočju Orkney). Na teh drevesih rastejo bela jajca in v njih drobna bitja. Ko se lupine jajc odprejo, padejo živalce ven. Tiste, ki padejo na zemljo, poginejo, tiste, ki pa padejo v morje, se razvijejo v posebno vrsto gosk, in sicer arktične gosi, ponekod jim pravijo tudi drevesne goske. Znana so pričevanja ljudi, ki so videli naplavljene kose lesa, ki so se jih držale bele jajčne lupine, v nekaterih jajcih pa so bile še žive goske. Arktične gosi, ki se izležejo tako rekoč iz drevesa, naj bi bile sicer manjše od navadnih gosi, a večje od divjih rac, imele naj bi črn rep in kljun, peresa pa črna in bela, nekako tako kot angleška sraka. Če se vam zdi tole za lase privlečeno, počakajte na naslednjo štorijo. Angleški raziskovalec Andrew Cross je leta 1837 izvedel eksperiment in z njim zbudil veliko pozornost. Zmešal je dve unči zmletega kremena s šestimi unčami kalijevega karbonata, mešanico stopil z močnim segrevanjem, dobljeno zmes ponovno zmlel in jo raztopil v vreli vodi, tako da je dobil kristale kalijevega silikata. Te je ponovno raztopil v vreli