Aconcague se lahko, tako v glavnem, lotimo s treh strani. Z zahoda zavije proti vršnemu žlebu – Canaleti, Normalna smer, Via normale, predstavlja najlažji pristop. Z vzhoda se lahko na vrh povzpnemo preko Poljskega ledenika – visečega ledenika z zmerno naklonino, ki se malo poveča v smeri Direktne variante. Pristop z juga je razred zase. Ena izmed najvišjih sten na svetu je tudi ena izmed najbolj nevarnih. Po njej sicer poteka že veliko smeri, a nobena ni lahka in nezahtevna, vse pa so dolge, polne objektivnih nevarnosti in zelo naporne. Da je stena mogočna, sva vedela iz pripovedovanja najinih prijateljev in znancev, alpinistov, ki so v njej že plezali, pa tudi marsikatero knjigo o dogajanjih na Aconcagui sva že prebrala. Vendar vseeno vse to ni bilo nič v primerjavi s prvim pravim pogledom v živo na mogočno goro in njeno južno steno. Prepaden zid iz rjavih skal, ledu, kamenja in ogromnih serakov, ki so postavljeni nad večjimi prelomnicami in komaj čakajo, da se odlomijo in zgrmijo navzdol. »Kosi« ledu, veliki kot cele družinske hiše, ki se brez opozorila odlomijo, niso prav nič posebnega. Ko na peščeni ravnini za osamljenimi skalami poiščeva najino opremo in si postaviva tabor, je že pozno popoldne. Vseeno se stena še ne spravlja k počitku. Prvi večji plaz naju preseneti šele proti večeru. V zgornjem delu ledene pregrade, nad katero poteka Argentinska smer, se kot v počasnem posnetku odlomi nekaj ledenih kosov. Padejo navzdol in sprožijo plaz na snežišču pod odlomom. Ogromna masa snega, ledu in skal nato zdrvi navzdol in šele sedaj naju doseže prvi zvok rušilnega plazu. Spodnji del stene zagrne ogromen bel oblak, snežinke pa prinese celo do najinega šotora, čeprav sva od stene oddaljena še debelo uro hoda! Kaj bi se zgodilo s plezalcem, ki bi bil sedaj v vpadnici plazu, si raje ne predstavljam, vedno bolj jasno pa spoznavam posamezne dele smeri, ki bi jo rada preplezala. Na najino žalost v tem delu Argentine vso zimo ni padla niti ena snežinka. Tam, kjer bi morala biti stena lepe bele barve in obilno pokrita s snegom, po katerem se varno in hitro povzpneš s cepinom in derezami, so se kazale rjave gladke skale. Že naslednji dan nama je bilo jasno to, kar si še dva dni potem nisva hotela priznati – preko južne stene letos ne bova zlezla na vrh, vsaj živa ne.