Spoznala sem ga pred dvajsetimi leti, ko je kuhal v prijaznem penzionu Veronika v Dragočajni ob Zbiljskem jezeru. Nekaj slovenskih novinarjev nas je tisto poletje po naših gostilnah in restavracijah zbiralo recepte za knjigo Slasti slovenskih kuhinj. Veronika, tedaj na Gorenjskem daleč naokoli poznana po postrveh in odličnih zrezkih, se je predstavila z »biftkom po naše«; zrezek iz govejega fileja je bil v sredini obložen z jurčki in sirom, pretaknjen s slanino in dušen v maslu, worchestrski omaki in vinu ter na koncu ožlahtnjen s kislo smetano in brusnicami ... Mojster Andrej za štedilnikom si je vzel čas in pripravil sočen, okusen biftek, mene pa je le skrbela fotografija: na kuhinjskem oknu je sedel črno-bel muc in se nikakor ni dal odgnati. Le okensko steklo ga je ločilo od kuharjevega rokava in ... ostal je na fotografiji. Moram priznati, da je zame še danes od vseh v knjigi najbolj simpatična prav ta fotografija. Muc s sadovnjakom v ozadju je prijaznemu gostišču ob vodi, z mehko ukrivljenimi lesovi stolov in miz, s prefinjenimi pogrinjki, s klavirjem na podestu nad mizami dodal še podeželsko domačnost. Mimogrede pa sem dobila občutek, da tule ne gre za navadnega kuharja, da je to ambiciozen mlad mož, ki hoče svoje znanje pokazati in dokazati v malce boljših lokalih.