Da bi izrabili prostor ob vratih med učilnico in jedilnico, so tja, ločeno od enote razreda, zagozdili babilonsko klop, ki je drugim učencem in njihovim zborovsko ubranim premikom nasprotovala z brezbrižnostjo, kadar je izbruhnil družen smeh, ali z otročje vražjim nasmehom, kadar je pozornost sledila bakrenemu brenclju na tablo, posuto z mešanimi ulomki in razpredelnicami angleških nepravilnih glagolov. Fibo je ponoreli radodarnosti svojih vbodov privoščil daljši oddih. Zasnoval je namreč smrtonosen napad na novo tarčo. On, ki je zasedel prestol napuha in rešil svoje dostojanstvo pred valujočo zborno gmoto, se je zibal v svoji brezbrižnosti, kot bi ga bila razdalja, ki ga je ločevala od drugih tlačanov, okopala zoper srboritost harlekinskega peresa. S svojo mehkobno životnostjo in kratko vzvrtinčenim pramenom na čelu, ki je pečatil mlečno izzivalnost njegove polti, je bil Enrique Aredo kot kak bel pav z zlatim grebenom fazana, podoba starodavnega, rodovnega prezira nad Fibovo preznojeno mrkopoltostjo in neubrano gibnostjo. Aredo, sede ob robu razreda, v klopi, nad mavrico stekleno iskrivih peresnic, slonokoščenih ravnil in srebrnega šestila z njegovima začetnicama, je ob najmanjšem profesorjevem namigu visoko zavihtel mehko vezane učbenike in zvezke iz brezlesnega papirja, jih vzel iz torbe, sijoče kot bradica porcelanske pastirice. Pač pa se je Fibo, potopljen v gmoti razreda, zdel poklicani, da prevede tej testenosti prečni udar energije, tresljaje, ki v zaporednih valovih onemogočajo zaspane mravljince in kvasovke na območju, osvobojenem osrednjega izžarevanja. Obmiroval je, kot leopardek sredi vznemirljivega vejevja. Učitelj je, s hrbtom obrnjen proti razredu, določal na tabli razpole nepravilnih glagolov angleške spregatve. S počasnimi potiski zlogov je pribil freeze, froze, frozen. Zdelo se je, da je ta namig na sneg, ta hipna antiteza, razkačil Fibovega najbolj divjega in izzivalnega vražička. Bliskovitež se je pritihotapil čez pol razreda, kar je še pospešil ravnodušni obstret Enriqueja Areda, klecnil z naglico plesalca na ruskem semnju in zasadil pero, curljajoče od razdražljivih barv, v ritnico ustoličenca na prestolu vnemarnosti. Umaknil se je z naglico obsedenca, ki skoči na konja, potem ko je izpolnil svoje nerazumljivo maščevanje, ko se je med hreščanjem žil spotikljive ravnodušnosti zaslišal vbodenčev krik, a je hkrati, kot bi se križala v galopu, zvonec končane ure zamašil dupljo, ki jo je vsekal krik. Božanstvi energije in strele, utelešeni v nenadnem nastopu zvonca, sta krili Fibov umik, zaukazali razhod in brž odbili voščeno glavo, ki je izbruhnila tisto grenko glasovje.