Iz dosedanjih razlag je razvidno, da ima Wildova enodejanka značilnosti tragedije. Zanjo velja tudi klasicistično načelo trojne enotnosti: vse dogajanje poteka sklenjeno zvečer na terasi Herodove palače. Povedano je že bilo, da je Wilde posebno pozornost posvečal slogu, in res je s Salomo ustvaril eno najznamenitejših poetičnih dram. Poetična drama pomeni v širšem smislu vsa dramska besedila, ki so napisana v verzih in pesniškem slogu (torej tudi starogrška, srednjeveška, renesančna in romantična), v ožjem pa dramska besedila 20. stoletja, ki se od proze vračajo k verzu in v dramo znova uvajajo pesniški jezik, mitološke, pravljične in zgodovinske motive s simbolnim pomenom ter se tako približujejo liriki. To je značilno tudi za Salomo. Wildov slog odlikujejo bogate metafore in številne figure. Avtorjeva izvirna poteza je, da je dekadentno tematiko izrazil v slogu, podobnem biblijskemu, včasih je celo uporabil znane biblijske besedne zveze. Besedne zveze iz Biblije učinkujejo v tematsko dekadentnem besedilu nenavadno in mu dajejo orientalski nadih, npr.: »lilija na polju«, »hči babilonska«, »pobeljen grob«, »cedre libanonske«, »trnova krona« (1. odlomek). Z biblijskimi zvezami je Wilde združil izvirne, čutno-lirične: »vznožje zarje«; »prsi lunine, uspavane na prsih morja«; »vozel črnih kač« (1. odlomek). Kadar so okrasni pridevki v zvezah postavljeni za samostalnik, ustvarjajo v besedilu tudi ritem. Ena osrednjih slogovnih značilnosti so primerjave. Podobne so biblijskim primerjavam, zlasti tistim iz Visoke pesmi, v kateri zaročenec in zaročenka opevata telesno lepoto drug drugega. Posebej pogoste so v Salominem izpovedovanju čutne ljubezni, ki zajema skoraj ves prvi odlomek. Wilde je v svoji poetični drami uporabil tudi simbole. Eden najznačilnejših je že omenjeno videnje lune, ki pomeni duhovno oziroma psihološko stanje književnih oseb. V prvem odlomku prhutanje angelovih kril simbolizira smrt, v drugem pa so beli pavi simbol lepote. Za književnost moderne so značilne sinestezije, zlitja različnih čutnih zaznav. V Wildovi drami so kar pogoste, najdemo jih tudi v prvem odlomku: »Tišina, ki biva v gozdovih, ni tako črna« (črna tišina), »rdeči zvoki tromb«. Med figurami prevladujejo vzkliki, pretiravanja, premori in ponavljanja – figure, ki so izraz čustvene intenzivnosti in ustvarjajo patetičen slog. Najznačilnejša figura Wildove poetične drame so ponavljanja. Njihova vloga je pomenska in zvočna – poudarjajo, kar govorijo osebe, hkrati pa ustvarjajo ritem besedila, ki zaradi njih postaja nekakšna pesem v prozi. Ponavljajo se posamezne besede (»Strašno, strašno je tvoje telo!« – 1. odlomek) in besedne zveze, ki so pogosto še razširjene s prilastkom (»Tvoji lasje so kot cedre libanonske, visoke cedre libanonske …« – 1. odlomek; »Saloma, saj poznaš moje bele pave, moje lepe bele pave …« – 2. odlomek). Pogosta ponavljanja Wildovo dramo z biblijsko snovjo tudi slogovno približujejo Bibliji.