Antropološka žilica v preganjalni paniki takoj prepozna usoden manko sveže ponudbe kulturno-socialnih teorij, s katerimi bi status tujca, tujke na Slovenskem mogli razložiti v vsej enkratnosti, po kateri šišenska soseska odreagira podobno kakor na prvi pogled mentalno povsem drugačno prekmursko občestvo, kadar se v njuni bližini najde iranska oseba brez potnega lista. Zgodba sama obrača strani v dosjejih, kjer so zabeleženi prezrti, marginalizirani, nepomembni, nerešeni primeri, in šele tujec, tujka od daleč ji zdaj dajeta šifrirne tinte za stara, pozabljena branja. Na mah postane eklatantno, da ima tudi soseda kraj Metelkove v mislih zgolj in samo tujce, tujke, hrup pa ji je samo fantomski izgovor za stresanje nemočne jeze; prav identično ravna večni gospod Skitek izza trnovskega KUDa. Kolona tako razkrinkanih je, kajpada, dolga seže tja do Damjana Ovsca in "restavracije pristnega meščanstva", takšno je neznosno etabliranje estradnih in medijskih zvezd, visokokulturna sprega med Cankarjevim domom in Festivalom, denimo, obnašanje društev invalidnih zoper teorijo in prakso hendikepa; kakor nalašč pa se struktura zgodbe vrne v časnik Delo, tja na kulturno stran. Tam, kjer bi morali sredi te moralne panike množično analizirati antropologije tujstva in drugosti, anomalije, kakršnim smo priča v svojem "kulturnem" vsakdanu, tam se je nakopičilo potrjevanj edinega, kar je ostalo za podpihovanje drobnososedske miselnosti: piše se o dogodkih, ki so ločeni od realnega življenja in so že kot takšni pa pristanimo za hip na meščansko, domačijsko logiko akulturni. Prav v istem zamahu ko protokapitalistična navlaka s svojimi korupcijami, aferami, kratkoročnimi bogatuni in visokostnimi klikami stavi pod vprašaj pravno državo, tako drobnososedska miselnost najde svoja identična branja tako v pismih bralcev kot v športu, črni kroniki in "na kulturi" nacionalna shematika se v mediju šopiri kot črno-bel pav. In naprej: Mar so v redkih urbanih okoljih na Slovenskem zvečine kaj drugega kot priseljenci, priseljenke? Prišedši z vasi v predmestje zdaj udrihajo čez sebi enake tujec z več papirji preganja tujca z manj papirji. Ravna kot mu veleva domačna ignorantska praksa v svetem zakonu, kakršnega je za svoj krhki obstoj predpisala nacionalna država: Ker sta dva podpisala skupen papir, si lahko ostaneta za vselej tuja in vzgojita svojega tujega otroka v maniri nenehne odtujenosti okolju tako bližnjemu kakor daljnemu. Briga tega tujega otroka potem za 173 odpuščenih tekstilnih delavk tam daleč v rovtah, briga ga za Kurde, briga ga, navsezadnje, za stara dva, za "prijatelje" in zase. Zadnji stadij nacionalne države je delitev na večino, ki ji je docela vseeno za vse in goji kult skrivenčenih slik, in na manjšino, ki zlahka prizna, da prihaja s tujega, tam k sreči in kljub navideznemu paradoksu ostaja in s tem skrbno zdržuje krepko, nenevarno identiteto oddaljeni pogled. V okolju, ki je pred stoletji s svojega bodočega ozemlja pomagalo pregnati Jude, tik po prisvojitvi ozemlja pa je od judovske države v strahu uvažalo orožje, da se bo branilo domnevnih tujih vdorov, smo, tujci in tujke, prejeli fantastičen darilni obrat brez orožja nas podajajo v exodos skupnosti držav, v kateri se bomo, lejsigano!, domače počutili, če bomo to, jasnoda, hoteli, samo tisti, ki nam tujstvo ni tuje. Kako se bodo v tej skupnosti čez dve leti obnašale predmestne straže, nam je seveda znano naše tujske legije, ki branijo demokracijo v Bosni, po novem pa še na Kosovu, so svetal zgled primarne čuječnosti. Sicer pa po hipotezo o splošni tujski poučenosti slovenske države ni treba daleč. Vidimo pač, kako malo težav ima ta država pri navezovanju stikov s srbsko kakor koli se ona obnaša in kakšne tragikomične preglavice so nenehno v razmerju s Sarajevom. Odnosi s kraji, kjer je doma tudi islam, terjajo, kako bi rekli?, nekako več napora, in odkar se je treba naprezati tudi na državnih mejah in po soseskah, od tedaj "tako imenovana civilna družba" rade volje zahteva nekaj povsem preprostega večje umske vložke od vseh svojih bojda dela vajenih sodržavljank in sodržavljanov.