Sarajevska zima, najstarejši mednarodni kulturni festival v BiH, se je začel v času Sarajevskih zimskih olimpijskih iger leta 1984 kot mestni festival. Od takrat pa do danes ga je kontinuirano, vsako leto, pilotiral direktor festivala Ibrahim Spahić, tudi v času vojne in popolne izolacije mesta, ko je bolj kot kdajkoli prej udejanjal urbano in lepo nasproti barbarskemu (ta duh nosi zdaj že legendarni plakat za festival iz leta 1993, na katerem čelist v svečanem črnem fraku, z belim metuljčkom okoli vratu, igra na inštrument v porušeni dvorani). Spahić se rad spominja vsakega obiska posebej, mnogih neverjetnih zgodb vojnega časa, recimo gledališčnikov iz Omana, ki po odigrani predstavi Sarajeva niso mogli zapustiti, postali so ujetniki kot vsi drugi, in začeli živeti enako kot Sarajevčani, pri tem pa sklenili, da bodo vsak večer odigrali predstavo. In so jo. Deset dni zapored. Njegov Mednarodni center za mir, ki festival organizira še danes, je takrat izdal na desetine knjig, ki so jih čez podzemni tunel iz mesta pretihotapili do Frankfurtskega sejma. A izdajali so tudi časopis Dialogi, ki obstaja še danes, po dvanajstih letih celo z isto redakcijo.