Pa Snedčeva Darja? Je delovna invalidka kot mnoge belokranjske tekstilke, dobiva invalidnino, zadnja leta se ne more pritoževati nad življenjem. Vedno je znala živeti skromno, z malo denarja, a tudi če bi ga imela več, bi ostala taka, kakršna je. Še vedno doma peče kruh, zadnja leta v novem, svetlečem se štedilniku, njeni beli hlebci so resnično nekaj posebnega. Po rodu Kraševka, ki se je do konca zavezala blagi Beli krajini, gleda na Iskrico z velikimi simpatijami. »V teh letih sem se velikokrat spomnila na vas, vedno s hvaležnostjo in z lepimi občutki. Nikoli, res nikoli mi ni bilo žal, da smo šli tedaj v časopis, četudi odzivi domačega okolja kdaj niso bili najbolj prijetni. Sem pa spoznala nekaj, da so ljudje zelo dobri, da bi dali še več, to govorim predvsem za Belokranjce, pa žal še zase nimajo.« Ta kruta brezposelnost