Ta zgodnji spomladanski čas je imel pri naših prednikih – že precej pred prihodom krščanstva, zelo velik pomen. Obdobje na prehodu iz zime v pomlad je bilo prežeto z različnimi verovanji, povezanimi z rastjo, rodovitnostjo, željami po dobri letini in preganjanjem zlih duhov. Večina poganskih elementov se je ohranila do danes. S stoletji in prihodom nove vere se je njihov pomen prilagodil koledarju in krščanskemu nauku. Cvetna nedelja, ki smo jo kot uvod v velikonočni teden praznovali minulo nedeljo, danes predstavlja navdušeni sprejem Kristusa ob prihodu v Jeruzalem, a že veliko prej so naši predniki verjeli v nadnaravno moč rastlinja, dreves, grmov in zelišč, vsega tega, kar danes sestavlja cvetnonedeljsko butarico. Podobno je z vsemi velikonočnimi šegami in navadami, v katerih strokovnjaki prepoznavajo nekaj poglavitnih sestavin, kot so pomen hrupa in trušča, ki se pojavlja pri nekaterih starih šegah, vloga in pomen velikonočnega ognja in vode, velikonočne igre in pomen velikonočnih jedi. Prav slednje imajo v tem obdobju največji pomen, saj velika noč vsako leto nastopi po dolgem 40-dnevnem postu, ko naj ne bi jedli mesa. Ta dolgi post je nekdaj ljudi držal v velikem pričakovanju ponovno obložene mize in slastnih dobrot – tudi mesa, kar je gotovo pripomoglo k temu, da je velika noč največji praznik v letu. Slastne dobrote se na praznični mizi niso znašle le zato, da bi si ljudje po dolgem postu potešili svojo lakoto, namreč tudi zato, ker jim je krščanstvo pripisalo prav poseben pomen. Med velikonočne jedi sodi vse, kar verujoči kot velikonočni žegen nesejo k blagoslovu v cerkev. Ta žegen se je skozi dolgo obdobje krščanstva le malo spremenil, prav tako ni večjih razlik med slovenskimi pokrajinami. V praznični košari tako kot pri vseh večjih slovenskih praznikih ne sme manjkati kolač, ki v tem primeru ponazarja Kristusovo trnovo krono, navadno pa gospodinje spečejo orehovo potico, bel hlebec ali kako drugo pecivo. Koreni hrena ne služijo le kot okusen dodatek k velikonočnim jedem, ampak predstavljajo žeblje, s katerimi je bil Kristus pribit na križ. Meso, najpogosteje šunka, predstavlja Kristusovo telo, pirhi, ki so bili nekdaj samo rdeče barve, pa so pomenili kaplje Kristusove krvi. Poleg omenjenih jedi, so v velikonočno košaro pogosto dodali tudi kakšno jabolko, pomarančo ali celo krompir, da bi bila letina dobra, v novejših časih pa so pogosta tudi čokoladna jajčka. Na praznični mizi pa se je poleg dobrot znašla tudi kakšna prav posebna jed. Predvsem na Gorenjskem in v širši okolici Ljubljane še danes marsikje poznajo značilno velikonočno jed, imenovano aleluja. To so še ne tako davno nazaj pripravljali tako, da so v juho, v kateri se je kuhala krača ali kak drug kos dimljenega mesa, zakuhali posušene repne olupke. To jed naj bi dolga leta v tem velikonočnem času pripravljali v spomin na veliko lakoto, ki so jo na Kranjskem preživeli davnega leta 1529. Takrat naj bi ljudje zaradi pomanjkanja jedli le repne olupke.