Čeprav bi morda kdo pričakoval, da se bo z novinarji, ki mu intelektualno ne bi parirali, vzvišeno in cinično poigraval, je bil do njih v vseh trinajstih letih, odkar je za medije zanimiv, presenetljivo odprt. In prav nič selektiven: najsi je šlo za novinarja tabloidnega ali pa »resnega« medija, resnično poglobljena ali pa obupno banalna vprašanja, je prostodušno in povsem enakopravno razkrival intimnosti in doživljanja, ki bi jih večina ostalih medijskih ljudi najraje zakopala sedem milj pod zemljo: da se ima za »strahotno zabitega in nesposobnega«, da je v življenju »najrajši na svetu pijan«, da je bila zanj srednja šola »eno najbolj tragičnih, strašnih, zoprnih, temačnih in deprimiranih obdobij«. O Koščakovem hribu, na katerega se zateka s potrebo refleksije, v iskanju navdiha, v begu od civilizacije in v morebitnih navalih ljudomrzništva, je razlagal že tolikokrat, da nekateri novinarji zraven pripišejo še »mitski«. Po zaslugi medijev tudi vsi vemo, da ima v načrtu ogledati si vse živali iz zbirke »Životinjsko carstvo«, o čemer je nekaj govoril, z veliko strastjo in sam od sebe, tudi tokrat.