Finci, dajmo še enkrat, Finci so trenutno tisto, kar fascinira zahodne tehnofenzine, tisto, kar naj bi (pač stvar pragmatične odločitve) sedaj najbolj dišalo po tej panogi milemu futurizmu, vizionarstvu. Je mar naključje, da je v žanrskih pogonih devetdesetih za vsak "napredek" najti vsaj en, s "preteklostjo" izrazito zaznamovan vzvod, ki izvrže tudi nekaj stranskih proizvodov, konformističnih oponašalcev in konceptualnih retro ustvarjalcev? Moji bivši prfoksi marksizma-leninizma bi ob tem verjetno izmodrili vsaj kako razvojno spiralo ali dialektiko. No, če se ozremo le na rokenrol, pank in metal, bo najti dovolj snovi. V tehnu pa so, marsikdaj sila produktivno, med bojem z infantilnim rave pompom potegnili iz kript skopo produkcijo detroitskega housa, tako kot se modni trip hop obilno napaja iz dozdevno zdavnaj "prevladane" hiphopovske paralelne stvarnosti. Poleg čislanih zvokov so - tole se bo zdelo smešno ljubiteljem "pravih", starinskih kitar - v čislih stroji, ki te specifične, staromodne zvoke proizvajajo, tako zelo, da je čezmerna razprostranjenost povzročila vračanje k recentnim dosežkom sodobne elektronike. Prav glede zvokovja naši Finci, najsi bo to založniška firma Sahko ali v istem krogu porojeni Panasonic, nimajo resne konkurence. Saj se njihov plošček sliši, kot da bi ga posneli za remonta kakega transformatorja ali v Teslovem laboratoriju. Sinusoide in oscilacije, brum in praskanje, kjer kar vidiš, kako iz žic preskakujejo iskre, kot z nenadnim odklopom kabla povzročeni zvok tistega, čemur bi drugi rekli basovski boben, so Panasonicov prispevek v fond, iz katerega si semplajoč streže svetovna elektrotekknična klika. Če so šli Panasonic nazaj, so šli prav do izuma generatorjev umetnih zvokov, do prvega, šumečega, okornega in nepredvidljivega Mooga. Kako se sliši Vakio? Hja, vsaj polovica kot testna plošča, tako za feršterkarijo kot za potrpežljivost instantnega butn-butn tehna vajenega ušesa. In če iz klobuka potegnemo tistega, ki je Panasonicu po kultnosti, vizionarstvu in preizkušanju potrpežljivosti še najbliže - Plastikman je tudi v primerjavi z najbolj "divjimi", tako rekoč plesnimi (?) skladbami Panasonica, čista simfonika, hitokleparstvo in kompromis. Referenčno.