Eden največjih doslej, razprodani in natrpani Rave City, se je, kot pred njim oktobra že Tribal Gathering, godil v šestih halah letališča Riehm blizu Münchna. Kjer se je po ocenah našega špijona, DJ Primusa iz ljubljanskega kluba Nexus, od večera četrtega marca do desete ure sobotnega jutra mudilo okoli 50.000 ljudi ter štirideset nemških, nizozemskih, angleških in ameriških didžejev in skupin, ki so stregli znotraj šestih, po dvoranah porazdeljenih tekkničnih žanrov. Za ceno petdesetih nemških mark, s profesionalnim ozvočenjem moči 550.000 W, s preprosto, a učinkovito osvetlitvijo power scannerjev, stroboskopov, laserjev in diaprojekcijami, s spominki, majicami, kompilacijo nastopajočih in plakati. Brez izgredov ali napetih situacij, kakor veleva nepisani rejverski zakon: »Niti en človek ni nikogar grdo pogledal, niti en redar ni težil.« Mamila? »Menda jih je okoli polovica res bila na ecstasyju. Sam pa ne rabim takih stvari, spil sem dva red bulla, pa sem šel notri. Nikoli nisem niti poskusil ecstasyja, saj povzroča lažne občutke. Na takem raveu je toliko energije in komunikacije, da od tega cel večer fino živiš in se imaš fajn. Tam je taka harmonija, tistih par tisoč ljudi je na popolnoma isti frekvenci, kamorkoli se obrneš, boš naletel na prijaznost, ti začneš malo drugače rejvati, in ti potem sledijo drugi. Noben, vključno z deejayi, ni vzvišen, noben ni nedostopen. To je ta ritem, ki je tu od pradavnine, od praljudi. Eden je tolkel s kostjo po kamnu, drugi so pa skakali okoli ognja. Isto kot sedaj. Prideš v rezonanco z ritmom in si notri naslednjih petnajst ur. Enostaven kick (basovski boben, op. p.), glavno je, da buta.« Uh, bogve zakaj kdorkoli hodi na rave. Mar bi se garbal v domači gostilni.