V minimalističnem slogu je začel skladati tudi sam Nyman. Glasbeni vodja narodnega gledališča v Londonu Harrison Birtwistle mu je naročil, da napiše priredbe beneških pesmi iz 18. stoletja za prestavo Goldonijeve igre Il Campiello, za izvedbo svojih priredb pa je Nyman izbral najglasnejši neozvočeni ulični band, kar si ga je lahko zamislil: skupino, ki se je poimenovala Campiello Band, so sestavljali glasbeniki, ki so igrali vse od banja, basovskega bobna in saksofona do srednjeveške pozavne in starinskega instrumenta z lesenimi piščalmi. Pozneje se je ta skupina s spremenjeno zasedbo preimenovala v Michael Nyman Band, ki je neke vrste laboratorij, v katerem je Nyman oblikoval svoj kompozijski slog, temelječ na zlahka prepoznavnih melodijah, izrazitih ritmih in natančno oblikovani igri instrumentalne zasedbe. Nyman je večinoma skladal za svojo skupino, pisal pa je tudi glasbo za simfonične orkestre in godalne kvartete, za priznane koreografe in gledališke predstave ter opero (npr. The Man Who Mistook His Wife For a Hat).