Drage sošolke, spoštovani sošolci, cenjena profesorica razredničarka gospa Milena Trček in spoštovani profesor gospod Ljubo Šega! Lep sončen dan je bil, 7. septembra letošnjega leta, takrat še na pragu barvite jeseni. V Hotelu Štorman, v knežjem mestu sredi Celja, smo se srečali učiteljiščniki iz leta 1954 – prejšnjega stoletja. Veseli smo bili, da smo si lahko izmenjali najlepše misli z besedami o naši očarljivi in hkrati težki mladosti. To je bil dan spominov, odprli bi lahko kronike in prebirali o vsem, kar smo skupaj preživljali in doživeli pred več kot 50 leti dijaki takratnega državnega učiteljišča v Celju. Na ta naziv in njegov pomen nas je s ponosom opominjal na vseh prejšnjih srečanjih pokojni profesor in takratni ravnatelj šole gospod Anton Aškerc. Tista najstniška leta so bila naša leta, ki se ne dajo opisati z datumi in jih ni mogoče strniti, čeprav je bila njihova skupna vrlina: toplina, razumevanje in strpnost, kar nas druži že vse dneve in leta.