Aleluja, sestra! Nekako imam občutek, da niste zadovoljni s situacijo, v kateri ste se znašli. Ker mislite s svojo glavo, vas ta zdaj zaradi pretirane uporabe seveda boli, ker pa bi radi stvari vseeno izboljšali, jezno letate z desne na levo in z leve nazaj, v cikcaku, lahko rečeva. Ob tem se jezite na tiste, ki vam nebesa obljubljajo zdaj, narede pa nič, da bi se njihove obljube izpolnile, tako kot niso naredili nič tisti, ki so obljubljali prej. Tudi oni so obljubljali nebesa, komunistična seveda, ampak ta so še boljša, ker človeku ni treba umreti, da pride vanja. No, vse skupaj se je nekako izcimilo v polom, z nebesi ni bilo nič, in raja se je naveličala čakanja na obljubljeni raj. Vi s svojim početjem kažete, da bi spet radi nekaj spremenili. V vas so skriti geni nekega upornika, ki ga imate med predniki. Zdaj se prebijajo na dan ... Geni, ne predniki, to bi bilo tudi za sedanje čase preveč srhljivo. Ta proces so sprožili družbeni pretresi, ki ste jim priča, razočaranje, ki vas je doletelo z desne, z leve in še s sredine. Ker pa pri nas nihče ne prizna, da je levi ali desni, ampak se vsi prerivajo na sredini, vas je zadeva torej počila in presunila sredinsko, naravnost ali direktno, bi lahko rekla. Iz pisma sklepam, da se bojite svojega uporništva in da dvomite o sebi, ker spreminjate barvo. Iz lepo črne vam vleče na rdečo, trenutno pa ste v tej preobrazbi šele nekje na tri četrt poti, reciva pri roza barvi. Ko bo vaša tranzicija končana in bo prevladala lepa rdeča, bo dvomov konec. Spet boste hodili k maši, barvali jajca in jedli potice. Tega seveda ne boste počeli vsem na očeh, ampak nekako tako, kot so to počeli bratje po Marxu in Leninu ves čas oziroma skoraj vse prejšnje stoletje. In tako kot se niso oni, se tudi vi ne boste več sekirali, če boste vtaknili v usta šunko in potico, ampak se boste kvečjemu zaradi tega, ker si ob koncu tranzicije ne enega ne drugega verjetno ne boste mogli več privoščiti. Kljub vsemu svetujem, da še malo potrpite in počakate, da vas bo depresija minila.