Pred kratkim sem se podal s skupino štajerskih izletnikov na ogled nekaterih kulturnozgodovinskih znamenitosti moje dežele steljnikov, ki jih nihče ne kosi in se lepo zaraščajo. To, da se imamo s čim prsiti, je splošno znana resnica. Prevelika skrivnost ni tudi, da smo odlični jamrarji, kakor hitro nanese beseda na vzdrževanje posameznih kulturnozgodovinskih objektov. Tistim, ki nas hočejo poslušati, povemo, da kronično primanjkuje denarja, za kar je kriva država, a tudi občina, ki se vede do kulturnozgodovinskih zidanih vrednot kot mačeha. Tako je občina dežurni krivec, če pušča streha, če so se zaredili v lesenih klopeh črvi, če bledi barva na obleki Marije Magdalene ali če je na primer iz notranjosti sakralnega objekta videti zunanjost skozi trdno zaprta vrata. Župan nima posluha za barvanje sten, s katerih se lušči nekaj let stara barva…Enotni imenovalec: kriv je nekdo drug.