Za veliko noč mi je pač bolj vseeno, čeprav so mi všeč mali rituali barvanja jajc. A ne vem, če je par pobarvanih lupin vredno obsedenega stanja na cestah in v trgovinah, da ne omenjamo televizijskega sporeda, kjer si lahko vsako leto znova ogledamo cel spekter svetopisemskih zgodb. Človek bi mislil, da se sveto pismo šele piše. A bolj kot vse me motijo prazniki. Ne maram dni, ko se vse ustavi. Rada imam delovnike, ljudi in vrvež, normalen promet in delujoče trgovine brez vrst do skladišča. Prav zato sem včeraj izjemno uživala na tržnici, ki je že odločno predolgo nisem povohala. Neverjetno, koliko ljudi se lahko spravi v tisti kvadratni kilometer ožjega centra; čim pete odneseš do kakšnega Miklošičevega parka, pa te ob koncih tedna čaka povsem drugačna slika. Mrtvilo. Če si turist v Ljubljani in prespiš sobotno tržnico in nedeljski bolšji trg, potem si res potegnil krajši konec. Rada imam tržnice. Na srečo jih imajo večinoma radi tudi turisti, zato ne izgledamo povsem mrtvo. Ampak menda nas tako ali tako preveč skrbi naš ugled v tujih očeh (to je bil tudi predsodek, ki nas je predstavljal v tisti EU instalaciji Entropa ).