Letošnjo zimo je bivalo pri nas v Sloveniji neobičajno zelo veliko dleskov, ki so vse mesece redno obiskovali krmilnice. Ščinkavci so pri nas zelo razširjene gozdne ptice; po nekaterih podatkih bolj zastopani kot siničke vseh vrst skupaj. Ščinkavci pa ne živijo samo po gozdovih, temveč tudi po sadovnjakih, parkih in v različnih rastlinskih kulturah. Mislimo na "naše" ščinkavce oziroma beloperutega ščinkavca in še na pinožo oziroma gorskega ščinkavca, ki je sicer preletna ptica in jo običajno videvamo od oktobra do aprila v višjih predelih, ob zapadlem snegu pa tudi po nižinah. Letos je bilo pinož izjemno veliko povsod; prihajale so v krmilnice tudi v naših mestih. Ogromna jata kakšnih dva milijona pinož je kar dva meseca, do 2. februarja 2005, "taborila" pri vasi Manga na Bohorju. Pritegnil jo je bukov žir in zima v tistem času brez snega. Za množico ljudi, ki so pinože prihajali gledat in poslušat njihov živžav, je bila ta jata ptic res enkratno in nepozabno doživetje, ki je prevzelo slehernega (H. Oršanič, Lovec, 3/2005). Obe vrsti ščinkavcev sta si po lepoti, postavi in deloma tudi po barvi perja podobni.