Nekatere pesniške knjige zorijo v tišini samote, druge se tkejo v blagozvočju narave. Oda na manhatnski aveniji (založba LUD Šerpa) spada med tretje, porojene iz velemestnega hrupa. Nastala je med bivanjem Primoža Čučnika in Gregorja Podlogarja v New Yorku, in mesto je s svojim hrupom, šumi in svetlobnimi dražljaji tudi glavni »junak« dogajanja. Zato so se avtorji, poleg obeh omenjenih še Žiga Kariž, ki je dodal slikovno opremo, odločili, da knjigo predstavijo publiki v zvočno in vizualno čim bolj podobnem okolju. Tako smo na prvo predstavitev knjige – bila je v ljubljanskem Škucu, še ena pa bo marca v klubu Jazzbina – vstopili naravnost v kaos newyorških avenij. Z magnetofonskega traku so polnili prostor zvoki avtomobilskih motorjev, cviljenja zavor, vrvenja milijonske množice, na stenah so se v hitrem tempu menjavali posnetki migetajočih svetlobnih panojev, bleščečih se izložb, utripajočih luči, vse le v obrisih, ujetih v gibanju. To zvočno-svetlobno kuliso so nato preglasili artikulirani glasovi, ki so brali posamezne verze in pesmi iz knjige. Posneli so približno petdeset ljudi z različno izgovarjavo, barvo glasu, jezikovno in bralno zmožnostjo, načinom branja, med njimi tudi Neslovence. Tako je nastal zvočni kolaž, kjer se je semantična vrednost besedil občasno povsem umaknila zgolj zvočnim učinkom, podobno kot se dogaja na mestnih ulicah, kadar hrup preglasi govorce. Taka interpretacija je pravo nasprotje tišine, ki smo je običajno vajeni ob branju poezije. In ob poznejšem tihem branju se pokaže še en zanimiv učinek: bralcu se vračajo v zavest zvoki in barve s predstavitve, podoživi okolje, ki je navdihnilo avtorja. Tako lahko pesem globlje in bolj celovito občuti.