Bila sem tako radovedna, da sem celo nagovorila svojo mamo, naj govori z njeno mamo: »Vprašaj, kaj naklepa Izabela. Neko skrivnost ima, ki je noče izdati niti meni.« Napačna taktika; tudi mami ni uspelo izvedeti nič več kot meni. Druga nedelja v oktobru je bila čisto pravi jesenski dan: moker, hladen in deževen. Z Mišem sva bila v moji sobi, ko sva zaslišala, da je nekdo prišel na obisk, toda kadar je bil pri meni Mišo, me nič drugega ni zanimalo. Potrkalo je na vrata. »Naprej!« Izabela je zaklicala od zunaj: »Nisem sama, Bila!« Vedela sem, da je napočil odločilni trenutek. Hitro sem odprla vrata – in se skoraj onesvestila. Seveda sem opazila, da se je Izabela postopno spreminjala. Toda danes je bila videti preprosto neverjetno. Lase si je dala nekoliko postriči, tako da so ji zdaj kot v kakšni reklami plapolali okrog glave ob vsakem gibu, in svetlikali so se močno rdeče z zlatimi pramenčki. Obrvi je imela natančno populjene, oči si je obrobila z rjavim črtalom za oči, namazala trepalnice, tudi barva šminke je bila popolna – Izabela je bila prava lepotica. Seveda so bile tudi obleke prvovrstne, toda tudi z manj izbranimi kavbojkami in v preprostejšem puloverčku bi bila še vedno videti osupljivo. »To je Tonio,« je sproščeno rekla.