godilo se je leta 1985, dve leti po razvezi. Ostala sem sama z dvema majhnima hčerkama. Bivši mož je odpeljal avtomobil in motor, nam je ostalo enosobno stanovanje. Čustveno sem si hitro opomogla, saj me je zveza zaradi moževega malomarnega odnosa zelo obremenjevala. Z veliko vnemo sem začela preurejati stanovanje. Prodala sem veliko hladilno skrinjo in hladilnik ter kupila hladilnik z zamrzovalnimi predali. Za preostali denar sem hčerama preuredila sobo, sama sem si uredila prostor za spanje v kuhinji. Ravno v tem času, bilo je poleti, pa je kolegica v službi prodajala »fička«. Ker nismo imele avtomobila, sem se odločila, da kupim ta avto. Toda njegova cena je bila dvajset tisoč dinarjev, kar je bilo v tistem času tri do štiri povprečne mesečne plače. Imela sem premalo denarja, zato sem se dogovorila, da plačam kasneje, ker si bom uredila kredit. V tistih jugoslovanskih časih pa to ni bilo enostavno. Kredit si namreč lahko dobil le na polog določenega zneska deviznih sredstev. Šele nato je, ali pa tudi ne, banka odobrila kredit v trikratnem znesku vrednosti pologa. Vendar jaz nisem imela te sreče, ker je kvote zmanjkalo oziroma so imeli drugi prosilci močnejše zveze. Med tem mi je kolegica avto že predala, prav tako smo naredili že prepis. Ko sem zvedela, da mi kredita niso odobrili, sem bila popolnoma na tleh. Vso noč sem prejokala in prosila mrtvega očeta, če je kje, da mi pomaga iz kočljivega položaja. Oče pa je imel zelo zelo rad mojo