V zadnjih mesecih je v Nemčiji vnovič oživela precej burna razprava o organiziranosti kreditnih zadrug. V zadružništvu poteka močna koncentracija. Od leta 1960 do 1998 se je število kreditnih zadrug zmanjšalo s približno 12.000 na 2.360, povprečna bilančna vsota pa se je povečala s 270.000 DEM na dobrih 400 milijonov DEM. Zadružna bančna skupina šteje 14 milijonov članov in trdijo, da nobena podjetniška skupina v svetu nima več članov ali delničarjev. Skupina ima tudi najgostejšo bančno mrežo v Evropi. Kljub temu bančne oblasti, sama Nemška zadružna banka in nekatere zadružne zveze opozarjajo, da so kreditne zadruge še vedno »premajhne za veliko prihodnost« na svetovnem trgu. Drugačno stališče zagovarja profesor Oswald Hahn z zadružnega inštituta na univerzi Erlangen-Nürnberg. Po njegovem spajanje zadrug vodi do ene same zadruge za vso državo in ne more biti rešitev (»Na našem majhnem svetu je že preveč velikih bank!«). Pri tem ponavlja pet let staro napoved ameriškega bančnika Richarda Rosenberga, da bo sredi prihodnjega stoletja poslovalo le nekaj velikih svetovnih bank in številna množica majhnih, »vaških« kreditnih institucij. Med omenjenima skrajnostma so tudi vmesna stališča, ki vidijo v decentralizirani mreži prednost kreditnih zadrug. Nekateri se pri tem zavzemajo za oblikovanje koncernu podobnega sistema, kakršnega je kreditnim zadrugam uspelo vzpostaviti v Franciji (Crédit agricole) in na Nizozemskem (Rabobank).