TISOČ IN ENA DLAKA V JAJCU Krasno. UPANČIČEVE NAGRADE je mestni sekretariat za kulturo med drugim podelil tudi Ani Monró, Đoki Slaku in triu Avsenik - Poljanić - Zadnikar, torej ljudem, ki so šele v zadnjem času prišli do nekakšne uveljavitve. Fraza v prave roke ni nikoli zvenela manj zaprašeno. Ampak. Ampak, madona, zakaj se tudi Pozdrav poletju ni odtegnil uveljavljeni pogrebni atmosferi podobnih komemoracij? Prav, vloge so bile tokrat obrnjene in gledalci so sprevod nastopajočih po stopnicah avditorija v Križankah gledali z odra. O la la, porečete. Vendar pa je to pomenilo, da so nižje raščeni predvsem oddaljenejše prizore laže spremljali prek ogromnega video ekrana, ki ni terjal napenjanja oči in kukanja čez rame spredaj sedečih. Če je bil Pozdrav izrecno namenjen Ljubljani, je razumljivo, da ni moglo biti govora o parkirnih zagatah, subkulturnih škandalih ali le pogojni legitimnosti mestne oblasti. A temu, da se Ljubljana predstavi kot mesto plesa, konkretno baletnega ansambla SNG, medtem ko je Opera tik pred razsulom, je milo rečeno nenavadno. Da ne govorimo o župančičevskih patetikah Borisa Cavazze, Polone Vetrih in drugih ter vsem cukru travestije Damirja Zlatarja - Freya, ki je nič krive gojence plesne šole Urška oblekel v /pom/pandurske krinoline in lasulje, verjetno le zato, da bi zagotovil, da je prestolnica imela barok, se pravi zgodovino. Ne vem, ampak meni je bilo slabo, čeprav nisem Mariborčan. Drugače pa bi bil povsem zadovoljen tudi samo s svinganjem Marjane Deržaj in Anje Rupel, tista skakalnica v Križankah pa je prav kričala po nastopu kakih skaterjev.