V knjižici Gledali bodo vanj, ki so ga prebodli, je križev pot, ki ga je napisal slovenski slikar in teolog p. Marko I. Rupnik. V njej se dopolnjujeta dve govorici: besedna in likovna. V knjižici, ki jo je izdalo Ognjišče, so namreč reprodukcije mozaične poslikave kapelic križevega pota, ki stojijo ob poti na najbolj znano tolminsko božjo pot Mengore nad Volčami. Kapelice, kakor tudi božja pot, so zaznamovane s trpljenjem. Med prvo svetovno vojno je tu potekala soška fronta, na kateri so krvaveli pripadniki različnih narodov. Po njej je v teh krajih zavladal fašizem ter jih zaznamoval s trpljenjem in prav v tem času so leta 1932 postavili kapelice. Po drugi vojni se je trpljenje nadaljevalo pod komunizmom, ki je kapelice porušil. Župnik Sirk je želel, da bi ta gora, ki je bila priča tolikega zla, imela spet križev pot. Ta želja se je uresničila, ko je leta 2008 slikar s svojim ateljejem opremil kapelice z mozaiki. “Na prizorih križevega pota se vidijo samo obrazi, le svetlikajoče oči, tako da se vsa duhovna intenzivnost zgosti na obličju. Prav obličje, pogled namreč razodeva osebo”, pravi slikar o mengorskem mozaiku. Ob podobah je besedilo, ki ga je napisal avtor mozaikov in ga je navdihnila tudi težka zgodovina mengorske božje poti. Rupnikova premišljevanja ob posameznih postajah zaznamujejo njegovi teološki pogledi in razmišljanja. Besedilu so dodane tudi misli iz starih krščanskih spisov, ki bogatijo sporočilo mozaikov. Za slovenski prostor so ta besedila še dodatna novost, saj jih je večina prvič prevedena v naš jezik. “Kristusovo trpljenje je višek razodetja Božje ljubezni, zato zrenje te ljubezni poglablja našo ljubezen. Ko gledamo, kaj je Bog pretrpel iz ljubezni do nas, se v nas prebujata ganjenost in hvaležnost, ki nas stisne k Njemu in nam pomagata h globljemu razumevanju greha in pokore”. (Iz uvoda v križev pot)