zaprtih krogih, so zlasti med obema vojnama dobivala vse bolj elitni pečat, v katerega si nihče, vključno s politiko, ni upal preveč drezati. Povojna oblast pa, še posebej številni njeni predstavniki, ki nikoli niso zahajali na univerzo, večinoma ni prav navdušeno sprejemala brucovanj. Pogosto so opozarjali, da gre za buržoazne prireditve elite, ki zapostavljajo delavski razred, da je takšne zadeve že zdavnaj povozil čas, da se z njimi krepi malomeščanska miselnost, predvsem pa so se bali »političnih in idejnih izgredov in provokacij«, ki bi jih lahko zanetili z vprašanji in odgovori na brucovskih izpitih. Tako niso bili izjemni primeri, da so »odgovorni politični organi« organizatorje vabili na pogovore, še posebej, če so bili člani partije, in jih opozarjali na morebitne posledice, če bi program ne bil ravno v skladu z idejno in družbeno usmeritvijo ali sprožal kakšna negodovanja uglednejših ljudi. V posameznih krajih, kjer so jih prirejali pokrajinski študentovski klubi, so uslužbenci državne varnosti včasih skoraj želeli sami pisati scenarije, da ne bi bilo kaj nepredvidenega, cenzurirati posamezne tekste ali pa vsaj biti podrobneje seznanjeni z vsebino. Še posebej jim ni bilo všeč, da naj bi zeleni car, ko ugotovi, da vesele družbe ne more več nadzirati, potem razglasil republiko. No, kasneje je bilo teh posegov iz leta v leto manj, brucovanj pa tudi. Današnja generacija, ki je pred slabimi štirimi desetletji drsala visokošolske klopi, se gotovo še vsaj medlo spominja dogajanj v zvezi z brucovanjem Kluba prekmurskih akademikov in njihovega glasila Bruc. Takrat namreč trije organizatorji in uredniki, seveda študentje, niso padli le pod presojo krokarskega soda (pod to sploh ne!), temveč pod kolesje čisto zaresnih sodnih mlinov. Del programa, ki je v dvorani požel nemalo smeha in muzanja, so hkrati objavili v svojem lističu, ki pa je očitno hitro zašel tudi v neljube roke prek meje. Vsebino so pograbili avstrijski, nemški in ameriški novinarji ter jo komentirali v povezavi z našimi tedanjimi demokratičnimi razmerami in dogajanji, seveda z njihovimi očmi. Tista številka Bruca je bila takoj uradno zaplenjena, čeprav je bila že pred tem razgrabljena in so lahko izvajalci zasegli le arhivske izvode. Za zapahi pa so se kaj hitro znašli znani književnik in scenarist Branko Šoemen, odvetnik Rudi Ringbauer in pokojni imenitni novinar in urednik Feri Žerdin. Na sodni obravnavi je Branko Šoemen, ki so mu dodatno naprtili še nekaj drugih hudih političnih grehov (žalitev predsednika SFRJ, državne ureditve, JLA itd.), dobil pet mesecev strogega zapora, od katerih je dva zares odsedel, za tri pa so mu dodatno prisodili pogojno kazen za dve leti. Hkrati so nekateri slovenski in še posebej prekmurski politični veljaki vztrajali, da morajo biti vsi trije izključeni iz zveze študentov ter izgubiti pravico do nadaljnjega študija na ljubljanski univerzi, in to po hitrem postopku. Usoda je hotela, da je bil eden ključnih »razsojevalcev« iz študentovskih vrst sedanji predsednik Republike Slovenije Milan Kučan, prav tako doma iz Prekmurja, študentovski funkcionar in celo njihov osebni prijatelj. Zahteve pravovernih politikov so se sicer delno uresničile, vendar se je na njihovo srečo kaj kmalu precej pozabilo, ne pa povsem. In Milan Kučan je ob očitkih, da je imel kar precej prstov vmes, da so bili izključeni iz zveze študentov, izjavil, da so takšno ukrepanje zahtevali od njega na soboškem občinskem partijskem komiteju, na kar je vse prej kot ponosen. Vendar ga je ta primer izučil za vse poznejše politično življenje, da se brez temeljitega poznavanja dejstev in lastnega premisleka ni dobro ubadati z nobeno politično akcijo, še posebej ne s takšnimi, ki lahko dobijo sodni epilog. Zanj je bila to vsekakor dobra in precej draga šola, je kar nekajkrat omenil, da pozneje nečesa takega ni bil pripravljen početi nikomur na ljubo. Na srečo pri drugih podobnih »spodrsljajih«, ki jih nikakor ni bilo tako malo, ni bilo tako hudo. Končno tudi odmev v javnosti zaradi sankcij na račun Bruca ni bil ravno naklonjen uradni politiki in še posebej zvezi komunistov in sodstvu, kar je marsikomu dalo misliti. Občasno je bilo seveda slišati še druge in kasneje nemalo kritike, javne, največkrat pa v zaprtih krogih, na posamezne vsebinske vložke, popestritve in obnašanje študentov. Tako so sem in tja demonstrativno zapuščali dvorano politiki, kulturniki in gospodarstveniki. Nemalokrat so podobno počeli tudi univerzitetni profesorji, ki so potem, če se je le dalo, lahko tudi na ustrezen način ukrepali proti svojim slušateljem. Kar nekaj primerov je bilo, da so potem avtorji šal dobivali slabše ocene ali zaradi svojega greha celo kakšno leto pavzirali, seveda pod krinko nepripravljenosti in neznanja. Največkrat pa so posamezne brucke in bruci povesili nosove zaradi užaljenosti, kar pa seveda za nikogar ni imelo hujših posledic. Na drugi strani pa so se kakšne ostre in duhovite šale še dolgo ohranile, ali celo prišle v anale humorističnih študentskih iskric. Na nekaterih fakultetah (metalurgi s svojim skokom čez kožo, etnologi in še drugi) še danes prirejajo brucovanja, prav tako pa posamezni pokrajinski klubi, bojda nanje niso pozabili celo na teološki fakulteti. Končno je že znameniti krščanski filozof in cerkveni učitelj sv. Tomaž Akvinski že pred stoletji zapisal: »Kdor je res moder, mora od časa do časa popustiti napeto struno svojega duha; to pa naredi z igrivim početjem in govorjenjem.« Da bo čas naredil svoje, so očitno predvidevali še stari triglavani, ki so že ob ponatisu Križevačkih statutov zapisali: »Izdaja tega historičnega dokumenta iz analov slovenskega dijaštva naj reši spomin na celo polstoletje in na njegove razmere, v katerih je živelo slovensko visokošolsko dijaštvo. Ako pa so statuti prikladni tudi še danes za dijaško življenje na naših univerzah - naj to odloči mlada generacija sama...«