Takšen je bil, kot pravi Jászi, izid »neskončne vrste habsburških porok, pogajanj, licitiranj in osvajanj, ki niso brez določene komičnosti«. V kraljestvih, kjer je vera dopuščala mnogoženstvo, je bil zapleteni sistem konkubinata tisti, ki je skrbel za integrativno vez. Resnica je, da kraljevski rodovi dolgujejo svoj prestiž ne le avri božjega, pač pa tudi, če se tako izrazimo, uspešnemu rasnemu mešanju.24 Med njimi so bila takšna mešanja znak nadrejenega, vzvišenega položaja. Značilno je, da po 11. stoletju (morda pa niti tedaj ne) v Londonu ni vladala niti ena »angleška« dinastija; sicer pa: katero »nacionalnost« bi pripisali Burbonom?25 V 17. stoletju – z razlogi se tu ne bomo ukvarjali – pa se je začela avtomatska legitimacija svete monarhije v Evropi počasi izgubljati. Leta 1649 je Karel Stuart v prvi revoluciji moderne dobe izgubil glavo in v petdesetih letih njegovega stoletja je eno pomembnejših evropskih držav vodil plebejski protektor in ne kralj. A tudi v času Popea in Addisona je Ana Stuart bolnike še vedno zdravila