Moški, še zlasti tisti iz delavskih okolij, niso v istospolnem seksu videli nič sramotnega, dokler so bili sami dominantni partner. V številnih kulturah v Združenih državah – še zlasti med južnoameriškimi in sredozemskimi imigranti – to še vedno velja. Pričakovali bi, da je zaradi odsotnosti jasno določene homoseksualne identitete v teh kulturah upadla tudi pogostnost homoseksualnih aktivnosti. Vendar obstajajo prepričljivi dokazi o nasprotnem. Ob začetku 20. stoletja se je v priložnosten seks z drugimi moškimi spuščalo (in se s tem celo bahalo) veliko več »heteroseksualcev« kot danes, saj spolni odnos med dvema moškima sam po sebi ni bil nič sramotnega. Kinseyjeve domneve o znatnem številu homoseksualnih izkušenj velikega števila moških, ki jih je postavil v štiridesetih letih (in so kasneje vzbudile precej skepticizma), so morda zgolj odraz tega dejstva. Pogostost takih priložnostnih spolnih odnosov pa je strmoglavo upadla takrat, ko se je začelo »homoseksualnost« povezovati s kakršnokoli obliko seksa med dvema moškima. Z drugimi besedami: gibanje za gejevsko svobodo je za upad pojavnosti seksualnih odnosov med moškimi verjetno storilo veliko več kot katerakoli druga ustanova v ZDA. Prohibicionisti bi se morali tega zavedati. Ni namreč nujno, da se njihovi cilji vedno ujemajo s sredstvi. Prohibicionisti pa se spopadajo še z dodatnim političnim problemom, ki se tiče družbe kot celote. Kakor hitro namreč kaka družba glede problematike homoseksualnosti dopušča določeno stopnjo nestrinjanja, tako kot to danes velja na Zahodu, postane gola retorika prešibko sredstvo za dosego ciljev. Zaradi tega, ker ne more in ne zmore zagotoviti instinktivne, avtomatske in univerzalne zavrnitve homoseksualnosti – ali vsaj nestrinjanja z njo – preneha delovati kot klic k skupnim vrednotam in se izrodi v neubrano emanacijo politične in družbene izolacije, v kontrakulturni klic protesta. Kot taka pa ni več politika, ampak retorika. V takih primerih se zgodi nekaj podobnega kot v primerih, ko v sekularni politični ureditvi uporabimo Biblijo – njena uporaba namreč takoj postane irelevantna za pravo politiko, saj neposredno nagovarja le eno skupino državljanov in ne vseh. Kot taka pa je izraz frakcionizma, ne državljanstva. Seveda pa ti zadržki prohibicionistov ne ovirajo takrat, kadar svoje argumente naravne okvarjenosti zagovarjajo v javnosti. Ker lahko