Kot je dolina po eni strani grozljiva, je po drugi čudovita. Zabriskie point je razgledna točka, za katero pravijo, da je z nje videti najlepši sončni zahod v Ameriki. V Hollywoodu so posneli tudi film s tem imenom, za katerega je, mimogrede, glasbo prispevala celo legendarna skupina Pink Floyd. Gre za močno razbrazdano golo gričevnato pokrajino, ki odkriva raznobarvne plasti tal. Rad verjamem, da je pogled tedaj, ko je sonce nizko, še lepši zaradi številnih senc, ki še poudarjajo skrivnostnost pokrajine. Vendar nisva pokazala pretirane volje, da bi čakala na te trenutke še več kot pol dneva, zato sva nadaljevala mimo oaze skozi Furnace Creek v suho slano jezero proti najgloblji točki celine, 86 metrov pod morsko gladino. Med pešačenjem po pustih tleh, prekritih s kristalčki soli, sva v kotanjah naletela na nekaj lužic - dolina je nedavno očitno dočakala dež, ki ga včasih ni tudi več let. Loredana je z avtom zavila še proti peščenim sipinam v osrednjem delu tega narodnega parka. Slutila sva jih lahko že od daleč, saj je veter vrtinčil in prenašal po zraku droben pesek. Vendar na prostem nisva dolgo zdržala, zato sva zavila v gore, kjer so marsikje ostanki lave. Tudi Dolina smrti je bila davno tega ognjeniška in še zdaj so tukaj močni potresi, ki pa kakšne posebne škode niti ne morejo narediti. Ker sta se oglašala že tudi želodca, sva se ustavila ob cesti na mestu z lepim pogledom na dolino in si privoščila, kar je ostalo od kitajske večerje prejšnjega dne. Glede na to, da sva (vsaj po kilogramih) povprečna Slovenca, postregli pa so nama z obrokom po merilu Američanov, sva zmogla komajda polovico vsega in natakar nama je ostanke lepo preložil v kartonske škatle za hrano, kot je pri njih v navadi. Da pa ne bi jedla hladno, sva si jed pogrela kar na motorju avtomobila, ki je bil več kot dovolj segret.