Tako se začne finale knjige Kako sem preživel vojno v Bagdadu -- napisal jo je Tomaž Lazar, slovenski poslovnež, ki že leta živi in dela v Iraku. Specifično, Iraku dobavlja telefonske centrale, jasno, v okviru programa nafta-za-hrano. Knjigo omenjam iz dveh razlogov: prvič, knjiga nam ponuja osebni, zelo doživeti vpogled v to, kako je izgledalo ameriško bombardiranje Iraka, in drugič, knjiga izgleda kot scenarij za velik slovenski film. Že ob tem finalu -- bolje rečeno, happy endu -- sem dobil zelo filmsko asociacijo: ko si po vojni, po kalvariji, po kaosu, po dolgem obdobju negotovosti in napetosti v objem padeta Tomaž Lazar in Džihad, njegov jordanski prijatelj, ki je ameriško invazijo na Irak spremljal iz Jordanije, sem namreč zaslišal Johna Lennona -- hja, Imagine. Ni kaj, konec zelo potegne na Polja smrti, saj veste, na trenutek, ko si po dolgem času -- po vojni, kalvariji, kaosu, negotovosti in napetosti -- v objem planeta ameriški vojni poročevalec Sydney Schanberg (Sam Waterston) in kamboški doktor Dith Pran (Haing S. Ngor). Le da je v knjigi Kako sem preživel vojno v Bagdadu ta odnos postavljen na glavo: tu je v žrelu iraške klavnice ostal tujec, zahodnjak, pač Lazar, medtem ko ga je Džihad čakal v Amanu -- in se potem z avtom prebil do njega. {#8220}Cele dneve je samo ždel na kavču in buljil v televizijo, da mu ne bi ušla kaka vest iz vojne. Spremljal je, kje padajo bombe in rakete in kako daleč je to od nas. Nadiral je vse okoli sebe, ki so hoteli izklopiti televizijo ali zamenjati program.{#8221}