najska kolajna, še bolj pa seveda ti olimpijski, so naznanile nadaljevanje veslaške pravljice kot ene najbolj uspešnih športnih v letih slovenske samostojnosti, vse pa bi bilo lahko drugače, če tistega večera ’87 po polomu naših reprezentantov na SP v Köbenhavnu Janša in Slivnik ne bi izpraznila nekaj vrčkov dobrega danskega piva in se med tuhtanjem »vztrajati ali odnehati« vendarle odločila za nadaljevanje začrtane poti ... Onega poletja v Barceloni so se med slovenskimi športniki izkazali še plavalec Igor Majcen, 6. na 1500 m in obenem do danes naš zadnji finalist plavalnega sporeda OI, tudi slalomist divjih brzic Marjan Štrukelj je bil 6., to mesto je zasedel še strelec Rajmond Debevec z zračno puško, osem let pozneje »zlat« na OI v Sydneyju. Naši sosedje Hrvati se radi spominjajo teniškega brona Gorana Ivaniševi}a, tudi wimbledonskega zmagovalca, ter še posebej uvrstitve v finale košarkarske reprezentance z Draženom Petrovi}em, Tonijem Kukočem&co proti nikdar močnejši reprezentanci ZDA z dragulji iz NBA Magicom Johnsonom, Michaelom Jordanom, Larryjem Birdom in drugimi. Madžarska se je predstavila z odlično plavalno reprezentanco, svet je spoznal 14-letni berlinski čudež Franzisko van Almsick, Italija in Španija sta odigrali s šestimi podaljški najdaljši vatepolski finale olimpijske zgodovine. Navzoči so navzlic katalonski avgustovski pripeki uživali v »pravih igrah« tiste naslednje v Atlanti, mestu coca-cole, so bile le preveč skomercializirane, senco na njih je vrgla tudi eksplozija sredi mesta.