"Mir, mir, saj bo samo kakšna razpoka!" je zavpil eden od potnikov parnika Baron Gautsch. Vsaj tako je vzdušje, ki je nastalo v tistem trenutku, tedaj popisal časopis Slovenec. Ampak na krovu Barona Gautscha kljub avgustovski pripeki ni nihče lovil kosov ledu, da bi si z njim ohladil šampanjec. Ne le, da ni bilo nikjer nobene ledene gore. Tudi časa za optimizem in veseljačenje ni bilo. Tik pred tem je pod ladjo strahovito počilo in streslo barko, ki so jo zgradili leta 1908 v škotskem kraju Dundee. Parnik je dobil ime po Paulu Gautschu, leta 1851 rojenemu avstrijskemu politiku: baron Gautsch je ob koncu 19. stoletja in leta 1906 predsedoval prehodni avstroogrski vladi, dve leti po njegovem drugem predsednikovanju so po njem poimenovali parnik, leta 1911 pa je prehodno vlado vodil še tretjič. Vedno le po nekaj mesecev. Ladja je bila zgrajena za daljša potovanja, saj je družba, lastnica ladje, potnike vozila med Egiptom in Trstom, pa tudi med Kotorjem, Trstom in Benetkami. Lastnica ladje je bila v Trstu zasidrana avstrijska družba Lloyd, največje avstrijsko ladjarsko podjetje. Parnik je meril dobrih 80 metrov v dolžino in nekaj manj kot 12 metrov v širino. Trije parni stroji, ki jih je poganjala nafta, so razvili do 4600 konjskih moči, barka pa je lahko plula s hitrostjo do 17 vozlov. Spodoben parnik. "Kar naenkrat pa se je dvignil prvi del ladje, krov je bil zavit v zadušljivo atmosfero, voda ga je zalivala, ljudje pa so letali naokrog blazni od strahu," je o dogodku, ki se je pripetil sredi belega dne, ob 15.30, poročal eden od slovenskih časnikov. Tolažbi, da gre za manjšo razpoko, ni nihče verjel. Parnik Baron Gautsch je nenadoma razneslo. Sprednji del ladje je odneslo v zrak, skupaj z njim tudi vse, ki so se zadrževali na sprednjem delu krova. Eksplozija je bila strašna, rana na ladijskem trupu pa globoka. Slovenski časopisi so s pomočjo tržaškega tiska zapisali: "Takoj se je začutilo, kako se parnik potaplja. Bil je čas treh minut: strašnih in groznih. Krov je bil okrvavljen s krvjo ranjencev, ki so hropeli v zadnjih izdihih. Od štirih rešilnih čolnov sta bila dva razbita na kose, eden se je prevrnil z vsemi, ki so se nahajali v njem, ostale, ki jih je bilo 40 stisnjenih v četrti čoln, v katerem je bilo prostora komaj za 20, je vrgel vrtinec, v katerega se je pogreznil parnik, v stran, in to jih je rešilo. Videti je bilo za hip morje, čigar valovi so bili počrneli od nafte, krog in krog kosi lesa, orodja itd., ter nešteto rok, ki so se borile med sabo, se dvigale, proseč pomoči." Orkester Titanic je imel dobri dve uri časa, da se poslovi od morske gladine. Posadka Barona Gautscha je proti 40 metrov oddaljenemu dnu odpotovala v treh minutah. Tržaški Il Piccolo je bil pri opisovanju nesreče apokaliptičen. "Podali smo se k popoldanskemu počitku," je pripovedoval eden od potnikov in dramatično nadaljeval: "Nisem mogel zadremati in ob 2.45 sem pogledal na uro. Kmalu nato zaslišim tri zaporedne grozne poke: razpočiti so se morali kotli. Istočasno se je zaslišalo nepopisno treskanje in lomljenje stekla in lesa, votli padci teles, strašni, pretresujoči kriki žena in otrok. Vrglo me je z vso silo s postelje, a priletel sem na druge, tako da se nisem posebno pobil." Sogovornik časopisa Il Piccolo se je nato prebil iz kajute na krov; list Slovenec je zgodbo povzel takole: "Na krovu so se odigrali nepopisni prizori: po tleh je tekla kri, krog in krog so ležali raztrgani udi človeških teles. Vse se je gnetlo in kričalo v blaznem smrtnem strahu. Otroci, ki jih je bilo posebno veliko, so se krčevito oklepali staršev, ter jokali in vpili. Več potnikov se je v grozi ustrelilo. Bilo je nepopisno strašno. Parnik pa se je brzo potapljal. Kakih 20 ljudi se je polastilo nekega rešilnega čolna; hitel sem proti njim in se oprijel zanj. Tedaj so se zaslišali klici: Stoj, stoj! Obenem so padli številni revolverski streli in trije možje ob moji strani so se zgrudili zadeti. Obupan sem skočil v morje in začel plavati ter iskati kakega predmeta, ki so jih uslužbenci zmetali v vodo v pomoč plavajočim, da bi se ga oprijel. Medtem sem videl drugega kapitana in tri uslužbence skočiti v morje in hiteti na pomoč potapljajočim se potnikom. 20 metrov od mene sem videl neko mater, katere se je oklepalo šest otrok. Klicala je na pomoč, a je ni dočakala - omagala je prekmalo in z otroci vred utonila." Vojna se je torej začela zares. A ne proti Srbom, ki so nam ubili bodočega cesarja, pač pa vojna vseh proti vsem. Reši se, kdor se more. Kdor je bil spretnejši v revolveraškem spopadu, si je skušal dobiti prednost v boju za sedež v reševalnem čolničku. Kdor je svojega soseda vrgel v morje, je imel večje možnosti, da se sam oprime rešilne bilke. Človek je postal človeku volk. Kaj volk, ljudožerski morski pes! Štirje čolnički za več kot tristo uradno vkrcanih potnikov ... Vsak čolniček bi lahko nesel morda trideset potnikov. Baron Gautsch, ki ni veljal za nepotopljivo ladjo, je imel še manj reševalnih čolničkov kot nepotopljivi Titanic.