Da bo čez dve, tri ali štiri leta naprodaj tudi državna zemlja, to bi nam morala ta čas kričati na ušesa naša kmetijska oblast. Toda ta se tega najbrž niti še ne zaveda, pa čeprav bo prav ona v imenu države podržavljeno zemljo tudi prodajala. Integralni državni proračun je suh in razpokan kot haloški bregovi v najhujši avgustovski pripeki. Prodajanje lastniških deležev nekaterih najboljših podjetij je slehernemu normalnemu človeku napovedalo nov plaz prodajanja vsega tistega premoženja, ki si ga je država prilastila preprosto z zakoni. Da ima enega največjih bogastev v skladu kmetijskih zemljišč in gozdov, tega do sedaj ni povedal še noben predstavnik te države. Kako tudi bi, saj je znano, da z lahkoto pridobljeno nima prave cene in vrednosti v očeh lastnika. In ljudska modrost je stoletja luščila resnico, da bo z lahkoto pridobljeno premoženje tudi z lahkoto pognano. Po prodaji lastniških deležev podjetij, tovarn, opekarn in drugih izrednih prihodkov se namreč debeli državna uprava. Za zdaj še nič ne kaže, da bi že slutila, kako ji bo tega premoženja kmalu zmanjkalo in ji bodo že čez dve ali tri leta ostali le še kmetijska zemlja in gozdovi, kolikor tega pač ne bo položila na oltar, da bi za navidezno bogaboječnostjo skrila lastno nespamet in nesposobnost.