Dve leti po tem dogodku je na podlagi mnenja ministrstva za obrambo, da je Drago Ožbolt sodeloval v agresiji, ZPIZ zavrnil njegovo prošnjo za izplačilo akontacije pokojnine. Obrambno ministrstvo je namreč v svojem mnenju navedlo, da so »podpis omenjenega ukaza kot tudi nadaljnje aktivnosti« Draga Ožbolta »proti obrambnim silam R Slovenije« pomenili »ne sicer neposredno, pač pa posredno sodelovanje v agresiji na R Slovenijo«. Po dveh zavrnjenih pritožbah je spor z zavoda prišel pred sodišče združenega dela pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki je odločilo, da je treba zahtevku Draga Ožbolta delno ugoditi. Sodišče je namreč ugotovilo, da je bil Drago Ožbolt že od avgusta 1990 zaradi hude bolezni po operaciji pljuč in nevroloških izpadov zaradi atrofije možganov nepretrgoma na bolniškem dopustu vse do 6. 5. 1991, ko je bil dokončno razrešen dolžnosti. Sodišče je zaslišalo tudi predstavnika ministrstva za obrambo, ki je izrecno poudaril, da je »oborožena agresija na Republiko Slovenijo trajala od 27. 6. 1991 do 18. 7. 1991«. Zaradi tega je sodišče logično sklepalo, da Drago Ožbolt »kot pripadnik JA s podpisom ukaza o premestitvi orožja teritorialne obrambe v letu 1990 v agresiji, ki je bila leta 1991, ni mogel sodelovati«. Še več, po mnenju sodišča je Drago Ožbolt s podpisom ukaza zgolj »izvršil svojo delovno obveznost oziroma vojaško dolžnost v smislu 53. člena tedaj veljavnega zakona o službi v oboroženih silah. Podpis in delna izvršitev ukaza v času, ko je še obstajala SFRJ, enoten pravni sistem in tudi enotna armada, več kot leto dni pred razpadom države, ko so sicer že potekale priprave na osamosvojitev R Slovenije, je sicer lahko imela materialne, moralne in druge posledice«, vendar pa »nikakor ne more pomeniti sodelovanja v agresiji na R Slovenijo, saj te v letu 1990, ko je bil ukaz izdan, še ni bilo«. Zaradi takšne razsodbe se je obrambno ministrstvo, ki ga v tem primeru zastopa javno pravobranilstvo RS, pritožilo na republiško sodišče združenega dela. »Pojem sodelovanja v agresiji na Republiko Slovenijo sodišče razlaga preveč poenostavljeno. … Strogo formalno gledano je sama agresija sicer res trajala od 27. 6. 1991 do 18. 7. 1991. To pa še ne pomeni, da ne bi mogli kot del agresije šteti tudi določena dejanja, ki so bila opravljena že pred 27. 6. 1991, to pa so predvsem priprave na agresijo, načrti in podobno. Celotno načrtovanje agresije, izzivanje incidentov, povzročanje panike, psihološki pritiski pa tudi v konkretnem primeru odvzem orožja teritorialni obrambi nedvomno sodijo v sklop dejanj, ki jih lahko uvrščamo med pripravljalna dejanja, ki so dejansko že dejanja agresije.« Drugostopenjsko sodišče združenega dela pa o razsežnostih in mejah tako pojmovane »agresije« sploh ni želelo odločati, pač pa je ustavnemu sodišču RS predlagalo, da prouči kar ustavnost vladnega odloka. Prav v teh dneh bo ustavno sodišče objavilo svojo dokončno sodbo in tako rešilo nekatere pomembne dileme.