Moj življenjski partner, miren in delaven človek, je pred petimi leti začel bolehati. Večkrat je brez vzroka padel in se seveda poškodoval. Nikoli ni bil pod vplivom alkohola. Leta 1996 sva šla prvič na pregled k nevrologu in ko se je stanje slabšalo, je bila diagnoza tu: atrofija možgan. Zdravnik je vseskozi spraševal, ali mu že kaj peša spomin oziroma ali kaže znake duševne zmedenosti, toda še zdaj, po štirih letih, je povsem priseben. Vsa slikanja glave so pokazala hudo aterosklerozo vratnega ožilja. Kljub telesnemu propadanju ni znakov duševnega propadanja. Zaradi svojih zdravstvenih težav sem ga začasno "dala" v dom starejših krajanov, toda po nekaj mesecih vrnitev ni bila več mogoča, na noge ne more več stopiti. Star je 63 let. Pred leti se je zdravil za borelijo. Vleče ga levo, oči se mu solzijo, ne more ne gledati in ne brati, občutek imam, da mu telo od pasu navzdol odmira. Ne more kašljati, govori komaj razločno, vendar razumno.