Nikakršnega namena nisem imela pisati o svojem življenju javnemu časopisju in s tem razgaljati svoj blagor in gorje vesoljnemu svetu. A glej zlomka, naveličana samote, do grla sita zavoženega življenja, zlomljena od neprespanih noči in togotna kupim Nedeljca v upanju, da je v rubriki Srečanja oglas, na katerega bi bilo vredno odgovoriti. Pred meseci sem prisegla, da tega nikoli več ne storim, ker so se srečanja izjalovila, še preden je prišlo do njih. Kot nalašč. A prijateljica, ki kar naprej dreza vame, naj že kaj storim za to, da se bo v mojem življenju kaj spremenilo in obrnilo na bolje, me je spodbodla, da sem prebirala oglase tako ali drugače osamljenih. Pa sem vmes naletela na pismo z naslovom Zakaj bi se jaz sramoval. Priznam, v minutah prebiranja Matejevega trpljenja sem pozabila celo na svoje gorje. Vznemirjena in presenečena sem imela občutek, kot bi kdo opisoval moje življenje. Popadla me je želja, da bi opisala del življenja ženske, iz katerega sem se naučila, da z dobroto, zvestobo, neskončnim potrpljenjem, češ, saj bo bolje, nisem obdržala in dosegla ničesar, izgubila pa mnogo tistega, zaradi česar sem nekoč prisegala, da se meni ne bo zgodilo. In ker je razočaranje moških enako boleče kot pri nasprotnem spolu, ne dvomim, da ne bi vi razočaranci razumeli tistega, čemur pravite: ženske. Ženske hudiči in angeli, vmes pa tista črna stvar, ponavadi imenovana mačka, okoli katere naj bi se vrtel svet, kot radi pravite vi moški. A ni tako. Ob ponudbi vseh mogočih mačk in mačkic, ki jih trenutno ponuja tržišče, me kot žensko zaboli, da se te ponujajo kot pralni stroji. In se ob tem počutim prizadeto in jezno. Jezno zato, ker imam kljub preživetemu v sebi še nekaj stvari, ki naj bi bile pogoj za življenje v dvoje, a sem kljub temu ostala sama. Sem kriva jaz? So krivi moški? Ne. Jaz kot ženska sem dopustila, da sem takrat še rosno mlada pustila alkoholiku, da me je maltretiral, kot to znajo samo oni. Do njegovega totalnega propada in konca mojega trpljenja, ko je končal v psihiatrični bolnišnici, je minilo sedem koruzniških let. Atrofija možganov od popitega alkohola je iz njegovega spomina odnesla celo moje ime, kaj šele kaj drugega. Dnevi so tekli, bližala sem se tridesetim in prišel je on; kasneje moj mož. Moj mož, ki je - ko je to postal, postavil eno samo in edino pravilo: delala boš tako, kot bom jaz rekel, ker jaz hočem samo dobro. In sem dolgo časa res. A ker pamet ni rasla skupaj z njegovim telesom, je iz hiše, v katero sem ga pripeljala, naredil norosti. Poznani so se držali za glavo, zavijali z očmi, mi obzirno dajali na znanje, da z njim nekaj ni v redu, in se čudili, kako prenašam njegove podvige, ki so zlato spreminjali v drek. Poleg gospodinje (mati nisem mogla postati, na kar me je opozoril pred zakonom, pa kaj, saj sem ljubila njega in zame je bilo tudi to dovolj), uslužbenke v firmi in popoldanske obrtnice, sem naredila, kar je bilo v mojih močeh, da bi mu ustregla. V postelji pa sem tako ali tako uživala in edino tam mi ni bilo treba delati tistega, kar je on rekel in ukazal. A ker se njegove zahteve nikoli niso nehale in mu moje neskončno prilagajanje v zakup tega, da bova vendarle ostala skupaj, še vedno ni prineslo zadovoljstva, si je to poiskal pri svoji bivši, na plesih, v savnah itd. Minila so tri leta - dovolj je bilo podrejanja, ki se je le stopnjevalo, in vložila sem vlogo za razvezo. Priznanje v kasnejših letih, da je delal narobe, mi tako nič več ne pomeni, tako kot on ne. Ubil je vse, kar sem čutila do njega.