4. Po mojem mnenju je v naslovnim primeru policija v akciji, ki je vodila do smrti Č. Č., osumljenega trgovine z mamili, storila mnoge nerazumljive napake (slabo načrtovanje in izvedba akcije, pomanjkljive priprave nanjo, neinformiranosti o zdravstvenem stanju žrtve, ki je bila hud astmatični bolnik, slaba usposobljenost policistov za zdravstveno pomoč, grobo in ponižujoče ravnanje z aretiranim), zaradi katerih je, po pričevanju žene umrlega, umrl vklenjen na tleh svojega stanovanja in ob prisotnosti žene in otroka, ker ni mogel do svojih zdravil. Pomen Odločbe Ustavnega sodišča v naslovnem primeru je tudi v tem, da je ugotovilo kršitev EKČP in Ustave, ker pritožnika, ki jima je umrl sin oziroma mož, nista imela možnosti sprožiti in sodelovati v neodvisni preiskavi vseh okoliščin, v katerih je do te smrti prišlo. Ustavno sodišče se sicer relativno pogosto sklicuje na EKČP in sodbe ESČP, vendar bržkone v nobenem primeru do naslovnega niso jedro njegove Odločbe predstavljali ravno EKČP in številne sodbe ESČP, iz katerih je Ustavno sodišče izvedlo pravico do neodvisne preiskave, kot izhaja iz četrtega odstavka 15. člena Ustave in 13. člena EKČP. Zlasti v točkah od 30 – 32 obrazložitve naslovne Odločbe se Ustavno sodišče sklicuje na sodbe ESČP, katerih skupna značilnost je, da obravnavajo odgovornost države v primerih, ko je pritožnik prepuščen na milost in nemilost državnih represivnih organov. Lahko bi rekli, da je Ustavno sodišče v naslovnem primeru Ustavo razlaga prijazno EKČP in sodni praksi ESČP.