Ivica Osim je posebnež brez primere. Romantik z izostrenim čutom za realnost. Mož, ki spretno skriva občutek in še bolj spretno izbira izraze. Zaradi načina komunikacije zbuja simpatije. Predvsem na balkanskem prostoru. Vsi bi ga radi imeli, a nihče ga ne more dobiti. Denar? Igral je pomembno vlogo, a nikoli najpomembnejše. Spomini so bili preveč boleči. In preveč bi izgubil, če bi sedel na klop ene od reprezentanc, ki so nastale na ruševinah bivše Jugoslavije. Japonska je azijsko prvenstvo začela z bledo predstavo v dvoboju s Katarjem, ki se je končal brez zmagovalca (1:1). Osim je svojim varovancem po tekmi natočil vročo besedno juho. Dovolj, da je zbudil dvome pri armadi navijačev. Bojimo se, da Osim ni navdih ne za navijače ne za igralce, so pisali japonski kolegi. Posledično se je začela igra mačke z mišjo med Osimom in mediji. Preživel je balkanske, v letih, ko je sedel na klopi bivše Jugoslavije. Izkušnja je bila dragocena. V ustvarjanju nedotakljivosti in neodvisnosti. Japonski kolegi bi radi vedeli vse. Od besed, ki jih je izrekel, do litrov, ki jih je popil. Malo je tistih, ki so v vojni z mediji zmagovalci. Osim gotovo sodi v to kategorijo. Brez težav in slabe vesti se je sposoben posloviti od Japonske in vrniti v Sarajevo. Morda gre zgolj za vtis, a je ta dovolj močan in pri japonski nogometni zvezi zbuja strahospoštovanje. Drži, tudi zaradi japonske kulture, zgodovine in tradicije, ki natančno ločujejo smrtnike od bogov. Japonska brani naslov in lovi tretjega zaporednega. Vse, kar bo manj od prvega mesta, bo razočaranje. Za Japonce, seveda. Osim bo vse sprejel mirno in z masko. Razen izvajanja enajstmetrovk, ki ga ni videl, češ da želi umreti v Sarajevu, in ne na nogometnem igrišču. Morda se še spominjate SP v Italiji in četrtfinalne tekme med Argentino in Jugoslavijo? Napredovala je Argentina, po izvajanju enajstmetrovk. Na klopi Jugoslavije je sedel Osim.